Za vsaj malo pobega iz domače vročine in suše sva se z Marušo sredi avgusta odpravila na sever, kjer sva lahko spet za kratek čas oblekla puhovko in kapo … Takšne destinacije bodo glede na podnebne trende gotovo čedalje bolj aktualne, pri čemer so Lofoti že od nekdaj priljubljena točka izletnikov, avtodomarjev, pohodnikov in vseh vrst outdoor zanesenjakov. Nekaj gneče sva torej vzela v zakup, a tudi tu velja: ti kraji niso brez razloga tako oblegani; hkrati se pa povsod najdejo tudi bolj samotni kotički.

Otoki Lofotov štrlijo iz že tako razgibane obale severne Norveške, vsi pa so povezani s celino po cesti – nekateri z mostovi, drugi s podmorskimi tuneli. Odločila sva se za udoben oddih: torej najem avta in spanje v bungalovih in apartmajih, ki sva jih izbirala sproti glede na vreme in načrte. Letela sva iz Ljubljane preko Züricha v Evenes; dejansko vojaško letališče nekje sredi ničesar – a najbližje izhodišče za Lofote, ki v sezoni ponuja tudi mednarodne lete. Od tam je le slabi dve uri vožnje po celini do mostu na prvi otok. Sicer pa je od tega najbolj severnega otoka do konca ceste na južnem otoku skoraj 200 km – Lofoti torej niso tako majhni; vsi otoki pa so precej hriboviti. Pohodnih možnosti nama tako ni manjkalo.

Blatinden 621 m

Prvo noč sva prespala še na celini, z idejo, da opraviva kakšno turo v narodnem parku Moysalen – tam so višji hribi, ki so tudi presenetljivo gozdnati (vsaj v primerjavi z zgolj brezovimi gozdovi, ki smo jih vajeni s smučarskih izletov severno od Tromsa). Žal je bilo tam vreme zjutraj bolj kislo in sva se rajši zapeljala proti jugu, vse do največjega naselja na Lofotih, Svolvaer. Hišni vrh je Floya, na katerega pa vodijo stopnice (!) in na njih kolone ljudi. Midva sva se zapeljala nekaj sto metrov naprej do zadnjih hiš in se od tam odpravila na sosednji vrh Blatinden, ki je nekaj deset metrov višji, samoten in prav tako razgleden.

Že med vožnjo sva se navduševala nad bujno zeleno pokrajino in granitnimi stenami ter strmimi vrhovi, med pohodi pa sva odkrivala številna jezera, slapove in potoke. Hkrati pa sva že po prvih korakih spoznala tudi slabo stran tega: obilje vode, granitna podlaga in poljane mahu ter trav je pomenilo tudi močviren teren, blatne poti in posledično občasno kar naporno hojo. Poleg tega večina poti ni označenih (razen tistih najbolj obljudenih, ki pa sva se jih izogibala). Kljub temu večjih težav z orientacijo nisva imela in sva ture planirala po kartah, nato pa spotoma po občutku. Večina poti ni zahtevnih, res pa so lahko spolzke, skoraj vedno je potrebno nekaj hoje/poplezavanja po skalah, vrhovi pa so precej strmi in s prepadnimi stenami. Kljub nizkim višinam torej čisto hribovske ture, ki jih ne gre podcenjevati.

Iz močvare spodaj sva se dvignila skozi zelo strm gozd na travnata pobočja in po njih do skalnega grebena. Z vrha sva sestopila na drugo stran do manjšega jezera in v nekaj minutah po položnem grebenu še na sosednji vrh Tuva (477 m), ki prav tako ponuja lepe razglede. Nižje mimo še enega jezera, kjer sva v močvirnem terenu spregledala bližnjico do avta in sva morala spodaj po cesti obhoditi zaliv. Na koncu torej ne tako kratka tura. Nato sva se zapeljala do kampa v okolici Leknesa na naslednjem otoku.

Munken 770 m

Na najlepši dan sva se zapeljala na južni otok, ki je eden najbolj razgibanih in atraktivnih – posledično tudi najbolj oblegan. A sva si izbrala malo daljšo turo, tako da kakšne gneče ni bilo. Izhodišče je v vasi Sorvagen, pot se začne ob jezeru in tudi celotna tura je v znamenju jezer – prav neverjetno, koliko jih je na tem otoku, ki je že tako obdan z morjem, ki se zajeda vanj s številnimi fjordi. Edino kar torej ostane med vso to vodo so strmi vrhovi in redke ribiške vasice ob obali.

Že kmalu nad prvim slapom nad spodnjim jezerom sva zavila z glavne poti desno na greben in prvi vrh Kollfjellet. Sledi razgledno popotovanje po grebenu preko Merraflestinden (537 m), Djupfjordheia (512 m) in na severni vrh Munken (južni vrh je dostopen samo s plezanjem). Razglede je težko opisati, tu res pridejo do izraza vse značilnosti Lofotov. Tudi spremenljiva oblačnost doda svoj čar, tako da skoraj ni oddiha pri nenehnem občudovanju okolice.

Sestopila sva do ene redkih planinskih koč Munkebu, ki je sicer zaprta. In tudi nekoliko s poti, tako da sva imela še nekaj nepotrebnega vzpona prečno nazaj, nato pa po spodnji poti mimo 4 jezer do izhodišča. Kar nekaj kilometrov in vzponov se je nabralo, vsekakor pa je bila ta tura eden vrhuncev tedna.

Mannen 400 m

Vreme je bilo nekoliko slabše in po dolgi turi prejšnji dan sva imela bolj sprehajalno dopoldne. Zapeljala sva se na plažo Haukland, kjer je veliko parkirišče, turistični center – in polno ljudi. No, kopal se ni nihče; letošnji avgust je bil menda nadpovprečno mrzel in deževen – midva sva imela torej še srečo, da v celem tednu ni bilo skoraj nič dežja.

S plaže sva šla po široki poti do grebena in po njem na vrh Mannen, s katerega je lep pogled na obe strani: torej na plažo Haukland in na drugi strani plažo Uttakleiv, do katere sva se nato spustila. Tam je tudi manjši zaselek, ki je obdan s hribi in morjem – danes dostopen skozi tunel, nekoč pa po ozki cesti na strmi obali. Po tej cesti sva se sprehodila nazaj naokoli. Ne najbolj hribovska tura, a vseeno spodoben sprehod z nekaj lepimi razgledi. Popoldne pa sva izkoristila za ogled farme lososov pri Leknesu.

Skottinden 671 m

Kljub skromni višini je Skottinden zaradi vpadljive oblike in lege na koncu rta viden od daleč. Prespala sva v ribiški vasi Ballstad, v tipični ribiški hišici na kolih (rorbu – ena dražjih in hkrati manj udobnih nastanitev). Nato pa v zaselek Sund, kjer je na koncu asfalta znak za zasebno cesto. Tako sva imela za začetek nekaj kilometrov hoje po obalni cesti do zadnje hiše. Od tam pa bolj kot ne brez ovinkarjenja naravnost na vrh. Zaradi izpostavljene lege razgled sega daleč naokoli, obiska je bilo kljub temu zelo malo.

Vračala sva se po grebenu preko sosednjega vrha Breitinden (462 m), nato pa spet kar direktno dol po malce slabše uhojeni stezi, ki sva ji vseeno brez težav sledila – zamujala sva se le med borovnicami.

Naslednji dan je bilo slabše vreme – toliko, da nisva šla na turo, saj so bili vrhovi zaviti v oblake. Dežja vseeno ni bilo in sva se zaposlila s turizmom na južnem otoku. Zapeljala sva se do konca ceste v vasico z imenom A, kjer sva si ogledala ribiški muzej (pravzaprav je cela vasica skorajda muzej na prostem, čeprav je še vedno naseljena). Tudi danes je na Lofotih, poleg turizma, ribištvo še vedno pomembno in vseprisotno.

Narvtinden 688 m

Za zadnjo turo sva si izbrala še en strm, razgleden in samoten vrh. Vreme je bilo žal slabše od napovedi, meni je bila to vseeno ena lepših tur, saj vrh leži na ozkem pasu kopnega med globokim fjordom in velikim jezerom, na vseh straneh pa se dvigajo visoki vrhovi.

Izhodišče je ob glavni cesti v zaselku Molnarodden, pot se nato kmalu vzpne na širok hrbet nad jezerom, višje pa preide na strm in občasno izpostavljen greben do dvoglavega vrha. Ves čas sva se čudila, kako blatna je bila pot – na platoju, na strmini, na grebenu, vse do vrha. Res neverjetno. Pa še vedno ena lepših tur z vsemi značilnostmi Lofotov (kar pač vključuje tudi blato in močvirja). Sestopila sva po isti poti, le spodaj sva naredila ovinek ob jezeru in spodaj po servisni cesti nazaj do izhodišča.

Zadnji dan naju je čakala le še vožnja nazaj do letališča. Vmes sva se sprehodila po turistični vasici Henningsvaer, ki leži na majhnih otočkih kot bi si želela biti Benetke. Popoldne pa polet nazaj v (še vedno!) vročo domovino in kratkega dopusta je bilo spet prehitro konec.