Že nekaj časa sem bil namenjen na Ojstrnik, da poiščem izgubljeno smučko in si ogledam kraj nesreče. Pa je čas kar mineval in vedno je prišlo kaj drugega vmes. Ta vikend sem se končno odpravil, najraje sam, saj sem si obetal nekaj neprijetnega lomastenja po strmem brezpotnem gozdu. Verjetno bi bilo bolje enkrat jeseni, ko ni tako zaraščeno – in predvsem ni sredi vročinskega vala! Ampak trma pogosto ni najbolj razumna. Povrhu mi ni bilo dovolj, da grem po najkrajši poti na iskalno akcijo, ko pa lahko zraven naredim še lepo turo. Dan je bil torej kar naporen in le delno uspešen.

Odločil sem se za kolesarski pristop z avstrijske strani, kjer še nisem bil in kjer bi tudi naredil krožno turo. Izhodišče v kraju Blače (Vorderberg) je sicer precej nižje (okoli 600 m) kot na italijanski strani, sem se pa zato (skoraj) ves čas gibal na severni strani v senčnih gozdovih. Do planine Werbutz pelje lepa, ampak precej strma cesta, brez predaha. Kljub zgodnji uri in senci je bilo obupno vroče, vseeno pa sem dokaj hitro prišel na planino, s katere je lep razgled nad Ziljsko dolino. Konji so iskali pašo v senci pod smrekami, jaz pa sem po kratkem oddihu nadaljeval do Bistriške planine, ki mi je bila sicer s poti, ampak do tja ni daleč, predvsem pa je le nekaj zmernega vzpona. Tja sem šel zaradi razgledov, ti pa so bili v takšni sparini precej omejeni, saj so se še Julijci komajda videli.

Zato sem se kar hitro vrnil nazaj na planino Werbutz in po severni strani prečil do planine Dolinca. Tam je pravi labirint kolovozov, a na vseh kartah so ti nepovezani. Meni se je po ortofoto posnetkih in logiki zdelo, da vendarle je (mora biti?) povezava. Bi pa lahko že iz izkušenj vedel, da gozdarski kolovozi, podobno kot recimo gamsje stezice, nimajo naše hribovske logike – tudi najbolj obetaven se lahko iznenada konča sredi ničesar. In res: čeprav je med dvema krakoma zgolj 100 metrov zračne razdalje, sem obstal sredi gozda. Plan B? Tam vodi tudi markirana pot, sprva po tem istem kolovozu, nato pa zavije navzgor in se dvigne za okoli 150 m ter nato spet spusti. Poleg tega začetek poti ni bil videti dobro uhojen. Ne, hvala. Raje sem od konca kolovoza sledil komaj zaznavni stezici, ki me je po nekaj zoprne in naporne hoje pripeljala do odrešilnega kolovoza z druge strani. In po vsem tem me je šele čakalo iskanje dile v goščavi, res super ideja.

No, kmalu sem se pripeljal do travnikov pod smučarskimi tereni na SZ strani Ojstrnika. Tam sem nadaljeval peš po brezpotju, vendar k sreči dokaj udobno vse do mesta pod gozdnim robom, kjer se je ustavil plaz. Pogled navzgor je bil kar neverjeten: zaraščen gozd res ni izgledal, da bi se tam pripeljal plaz. Seveda je bolj pomembno, kaj je zgoraj. Koristno priporočilo pri zimskem gorništvu je, da pozimi hodiš tam, kjer si že bil poleti, zato da poznaš teren in podlago. To je seveda zelo smiselno, ampak v praksi ne vedno realno. Pogosto se namreč poleti ne hodi tam kot pozimi, primer je prav ta stran Ojstrnika.

Na moje presenečenje in veliko olajšanje je bilo tudi med vsem tem grmovjem uhojeno – verjetno od živine, ki se sčasoma dvigne s pašnikov spodaj, saj je bilo potacano vse povprek. Tako vzpon niti ni bil posebno naporen, vseeno sem se pa čudil velikosti grmovja – ni čudno, da sem se toliko zaustavil na vejah in me je glavnina plazu sčasoma prehitela. Plaz se je sicer sprožil malo višje, na odprti jasi, s katere me je potem odneslo v gozd. Takole poleti ne izgleda nič posebnega, je pa vendarle dovolj strmo in ob letošnji slabi in borni podlagi se je vse skupaj odpeljalo. Sosednja čistina, kjer smo smučali prvič (in je bila že pred tem dodobra presmučana) ima praktično enako naklonino in usmerjenost, je precej bolj odprta – vendar ima mestoma tudi nekaj nizkega grmičevja, ki je morda bolje držalo sneg. V snegu tega seveda ne vidiš in te lahko zavede. Zato je dobro v kopnem spoznati teren in podlago. Kadar tega ne veš, pa ni dobro preveč se zanašati na presmučanost, zavetje gozda in željo po nedotaknjenem pršiču. Teorija je seveda jasna, v praksi pa je treba biti ves čas pozoren.

Cilj je bil tudi najti smučko, ampak iskalna akcija žal ni bila uspešna, čeprav sem celo uro prečesaval pobočje in grmovja. Tako sem sestopil nazaj do kolesa in se spustil preko planine Dolinca in po cesti v dolino. Na dnu sem končno dočakal prepotrebno osvežitev v potoku. Še dobro, saj sledi še kratek vzpon, potem pa res le še spust do izhodišča. Kljub vročini, naporom in neuspešnemu iskanju, sem spoznal novo stran Ojstrnika in dobil dodaten vpogled v razloge za plaz. Mislim pa, da imam tega hriba za nekaj časa dovolj.