Nekako smo preživeli vročino in ko se je vreme normaliziralo, je prišel čas za kakšno daljšo turo. Na Ponci še nisem bil v kopnem, niti ne s severa, zato sem se hitro strinjal z idejo. Na izhodišču sva bila navsezgodaj in se sprva lagodno povzpela po markirani poti do idilične krnice Pod Srcem. Tam sva srečala še 4 z istim ciljem, kar je za to turo že prava gneča. No, v nadaljevanju ni bilo več žive duše. Iz krnice sva sledila občasno slabše uhojeni stezici in občasno kar številnim možicem, sprva levo pod steno, navzgor skozi gozd do Spodnjega Kotla, po levem robu preko zoprnega in zaraščenega prehoda v Srednji Kotel, spet bolj udobno v bolj odprt travnato skalnat svet in vse do sedelca pod vrhom Ne Pečeh, ki je zgolj neizrazit vrh stranskega grebena. Do vrha je le nekaj minut hoje, razgled iz osrčja Martuljka pa je prvovrsten.

Nazaj do sedelca in po skalnem grebenu nad Zgornjim Kotlom do obsežnih melišč. K sreči je bilo že solidno shojeno in vzpon ni bil preveč naporen. V grapi med Poncama je še nekaj snega, ki sva se mu skoraj v celoti izognila po “poti” med skalami na desni strani. Le v zgornjem delu, kjer se grapa zoži, sva šla kakih 20 metrov po snegu, saj je bil mehak in bolj udoben za vzpon. Tako sva kar hitro dosegla škrbino, s katere sledi strm skok, kjer je v pomoč tudi prusik. Višje je spet lažje, a krušljivo in izpostavljeno vse do neprostornega vrha. Za dve riti je bilo dovolj prostora, da sva si privoščila daljši oddih in uživala v razgledih.

Kljub soncu ni bilo nič kaj toplo zaradi vetra – ob sestopu skozi grapo naju je že prav namrazilo! Pa nič hudega, saj sva se že kmalu spet pogrela malce nižje na soncu. Po melišču je šlo hitro nazaj do grebena, kjer sva poiskala prehod na drugo stran in se spustila do še precej bolj obsežnih melišč. Tudi dolgo prečenje je bilo večinoma netežavno po uhojeni poti, le vmes je treba prečkati dva neugodna grabna. Ves ta čas pa so naju od zgoraj spremljali divji Martuljški velikani v tem neprekosljivem ambientu. In tam, sredi teh strašljivih sten, neskončnih melišč in razbitih skal, stoji zelen pomol, prava nežna idila sredi divjine. Dandanes je poimenovanje pri treh macesnih kar nenavadno, saj se je v zadnjih letih zarasel že pravi gaj mladih dreves. V vsakem primeru je tu postanek neizbežen in že pošteno zaslužen.

Tudi te idile je enkrat konec, saj je takoj pod tem prijetnim gozdičem sila neprijeten spust v razbitem in strmem svetu, dokler se strmina nekoliko ne unese in se izoblikuje stezica med rušjem, ki se spusti na prodišča še ene čudovite krnice Za Akom. Na dnu krnice pričaka ledena osvežitev v mladem potoku in olajšanje po dolgi turi. No, od potoka je le nekaj korakov do markirane poti – nato pa še kar nekaj več korakov po sprva zahtevni poti do doline. Pravi zaključek ture je zato na še enem idiličnem kotičku, na jasi pri Ingotu. Večino časa torej zahtevno in naporno, ampak doživetje divjine in zadovoljstvo ob tistih redkih kotičkih miline je neprekosljivo.