Brezpotja nad Belco 13.10.2013

Dolina Belce je pravi biser v naročju Karavank. Čeprav po njej pelje cesta, se splača vzeti čas in se sprehoditi po slikoviti soteski.

Jaz sem se tokrat pohajal bolj ali manj visoko nad dolino, kjer prav tako ne zmanjka lepot in skritih kotičkov. Prav neverjetno kako blizu civilizacije najdeš takšno divjino! Kot v nekem drugem svetu…

Parkiral sem na začetku doline, pod pobočjem imenovanem Štenge. Za ogrevanje torej nekaj sprehoda po cesti navzgor, potem pa po kolovozu do struge in hop čez vodo (v resnici je bilo malo težje kot samo en hop, saj je vode kar veliko!). Sledil sem Habjanovemu opisu v Brezpotjih: pod ostanki rovta desno, mimo opuščenega korita do pečin nad strugo Jerce. Tam pa se je pot izgubila, našel sem ostanke porušenega mostička čez strmo grapo, a tudi naprej ni bilo videti sledi. Morda te poti ni več?

Ker nisem našel varnega prehoda, sem se rajši vrnil in poizkusil po zgornji poti, ki vodi po gozdu prečno nad pečinami do struge potoka Sušica. Tam se tudi ta pot konča in ker me ni mikalo po strugi, sem šel po strmi in zoprni grapi navzgor in prečno po brezpotnem gozdu. Sčasoma sem prišel do naslednje strme struge potoka, kjer sem končno naletel na pot, ki me je popeljala naprej v gozd. Kar nekaj časa in energije sem porabil, a od tu naprej je šlo lažje.

Skozi barvit jesenski gozd sem prišel na bolj skalnat greben Kurjekov. Tam se z vsakim metrom odpirajo novi razgledi, pot pa vodi po vzhodni strani, saj je greben preveč poraščen. No, tudi na poti se je treba občasno prebiti skozi kak pas ruševja. Na koncu pa naravnost navzgor in pod Gubnim sem stopil na markirano pot. Sledi razgledno prečenje pod Dovško Malo Kepo in po grebenu na vrh Kepe (2143m). Že pod vrhom so me prehiteli oblaki, a kmalu se je izkazalo, da se bodo le posamezni oblaki preganjali tu čez in sonce je prevladovalo večino časa!

Na tak lep dan se torej splača naprej – največja prednost zahodnih Karavank so razgledni grebeni, po katerih lahko pohajkuješ v nedogled, skačeš z vrha na vrh in se le stežka naveličaš…

Po markirani poti proti zahodu, čez Koroško Malo Kepo (1815m) do planine Jepca, kjer stoji mali bivak Annahütte (nisem vedel, da prav do tja z avstrijske strani pripelje cesta, nekdo je prišel gor celo z avtom). Markirana pot se tam odcepi navzdol v Belco, naprej pa je pravo malo kraljestvo manj znanih, a zelo razglednih vrhov, nešteto neoznačenih stezic in gorski mir, poln lepot in skrivnosti…

Skoraj ves čas sem sledil grebenu, čez Jepco (1610m), do Sedliča (1438m), malo pod Črnim vrhom (nisem opazil prehoda na vrh) in končno na Kresišče (1839m). Tu sem bil spet na znanem terenu in sem se usmeril na stranski greben proti jugu: navzdol na Grajšco, pod Laskovcem, okoli Tišlerice in skozi prekrasen macesnov gaj na Mojstrovico (1816m). Tam me je spet zagrnil oblak, zato sem nadaljeval po travnatem grebenu na Visoki (Kurji) vrh (1828m), od tam pa le še navzdol. Pod Vretovim vrhom, skozi prijeten gozd in čez Štenge – naravnost do avta!

Uf! Kar dolga tura, a v teh koncih je ves trud bogato poplačan, še posebej v takih jesenskih dneh. Dobro izkoriščen dan 🙂

2 razmišljanji o “Brezpotja nad Belco 13.10.2013

  1. Pingback: Iz Belce čez Belco na Kepo in skozi Belco nazaj do Belce 16.10.2016 | Primož Blaha

  2. Pingback: Borovje – Kurjeki – Plevelniki 30.10.2017 – Primož Blaha

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.