So kraji in hribi, kamor se radi vračamo, čeprav obisk morda prinaša zvrhano mero naporov in neudobja. Eden takšnih vrhov je Montaž, ki je z vseh strani težko dostopen, a hkrati nagradi z doživetji veličastne divjine, širnimi razgledi in družbo kozorogov. Najbolj prvinsko doživetje je gotovo vzpon iz odročne doline Dunje, kar je prava epska tura v vseh pogledih.

Tudi logistično, saj je že vožnja do Dunje in po dolini navzgor pravo popotovanje. Letos sem bil tam že spomladi, takrat s kolesom, ko je bil čas za občudovanje lepot v dolini in pogledov na nebotične vrhove visoko nad njo. Tokrat smo prišli v petek zvečer, da smo v soboto začeli s hojo še pred jutranjim svitom – in da smo predhodno zapeljali en avto na Pecol, kamor smo sestopili (po tako dolgem vzponu se zdi sestop do Dunje še daljši kot tudi v resnici je).

Ti vroči dnevi morda niso najbolj primerni za tako dolge ture, ampak nam se je kar lepo izšlo, saj je bilo dopoldne oblačno in tudi sicer celoten vzpon poteka v zahodni steni (vmes nas je že skoraj zeblo, prav nenavaden občutek v tem poletju). Kljub temu smo s hojo začeli še v temi: najprej po gozdni cesti navzdol, nato pa na označenem odcepu po gozdni stezi, ki je označena z rdečimi pikami, a občasno kar slabo uhojena (hoja po globokem listju je tako že na začetku dokaj naporna). Pred štirimi leti smo spodaj v gozdu zgrešili pot in izgubili kar nekaj časa, tokrat pa smo brez težav sledili poti do soteske Clapadorie, kjer se začne dolgo prečenje visoko nad dnom te divje soteske. Tam smo se čudili pogumu prvopristopnikov, ki so si drznili vstopiti v ta navidez nedostopen svet. Meni se je še ob drugem obisku zdelo kar neverjetno, da bomo sploh našli prehode navzgor, tako divje je tam okolje.

Po dolgem in dokaj zahtevnem prečenju smo se usmerili pod najbolj izrazito rumeno steno, ki se vidi že iz doline. V njenem vznožju je v votlini urejen bivak Muschi, v njeni senci pa se dviga “Siva stena” – naš prehod navzgor. Plezanje je lepo, smer pa do neke mere dokaj poljubna, saj je stena precej razčlenjena. Po kakšnih 300 metrih vzpona je za robom še nekaj lažjega in prav tako uživaškega poplezavanja do travne terase (Belvedere). Višje se teren nekoliko položi, vzpon pa poteka tik pod Sfingo in končno do Velike police, na kateri preži bivak Suringar. Tam smo srečali prve ljudi in predvsem kozoroge, ki so nas nato spremljali še celo pot naprej. Skozi Findeneggov ozebnik sicer vodi markirana “pot”, ki pa razen markacij ni nič manj divja kot že vzpon v spodnjem delu. Tako je celoten vzpon vse iz doline pa do vrha (skupaj kar 2000 višinskih metrov!) zelo prvinski in praktično brez kakšnega lažjega odseka za predah.

No, po kratkem odmoru na vrhu sledi še ravno tako zahteven sestop po vzhodnem grebenu in po Pipanovi lestvi ter končno do vznožja sten. Tam smo opazovali kozoroge, ki so se podili po melišču in kmalu sledili njihovemu zgledu, da smo se hitreje spustili do poti preko obširnih pašnikov. Šele tam smo začutili vročino in zadnjih 45 minut do Pecola je bilo že kar napornih, čeprav smo končno lahko bolj sproščeno hodili po dobro uhojeni in nezahtevni poti. Izleta s tem še ni bilo konec, saj sledi še kar nekaj vožnje spet v Dunjo po avto in nazaj proti domu, a ob tem smo že izmenjevali vtise in se zadovoljno utrujeni veselili počitka. Vsekakor tura, vredna vsega napora.