Sicer sem svojo državljansko dolžnost opravil že pred 14-imi leti, ampak ker sem se v zadnjih letih toliko motovilil vse naokoli, je bil že skrajni čas, da grem spet tudi na Triglav! Po dolgem času spet lepo vreme, celo nenavadno lepo za ta čas, saj je bilo res čisto in jasno (kakor posledično tudi razgledi!). Po drugi strani pa še ni sezone, koče so še zaprte, nekaj snega je kljub slabi zimi tudi še ostalo, tako da verjetno ena zadnjih priložnosti pred navalom in procesijami proti vrhu!

Iz Vrat po lepo izpostavljeni in lepo razgledni Tomiškovi do Kredarice. Tu sem srečal samo enega, ko se je pridružila pot čez Prag, potem pa vse do vrha nikogar, gor pa poleg mene še trije – in to v soboto ob praktično idealnem vremenu!? Pa tudi dol grede sem srečal samo še kakih 20 ljudi, tako da je šlo brez čakanja in umikanja. Super. Prav tako seveda vzpon in razgled – Triglav pač ni brez razloga Kralj!

Sneg nikjer ni bil moteč, razen na vstopu v steno, kjer je bilo malo tečno, ampak tudi to bo verjetno v teh dneh pobralo. Nazaj na Kredarici sem bil že zgodaj, vreme super, hladen vetrič je blažil junijsko sonce – tako je bilo kar škoda že nazaj v dolino! Pa sem naredil še ovinek po zgornji poti do Staničevega doma (2332m), s poti je čisto kratek skok na vrh Rži (2538m).  Zanimivo ime, pa tudi razgled!

Po pavzi pri sicer še zaprtem Staničevem domu pa v samotno Dolino za Cmirom, ker me je zanimal ta nemarkirani pristop – bo gotovo prišlo še kdaj prav! Pot sicer pripelje do Turkovega rovta v Vratih, tam sem se potem priključil Poti ob Triglavski Bistrici nazaj do avta. Tam pa je bila tudi glavna nagrada dneva – ledeno mrzla osvežitev! 😉