Še en lep dan, ki ga je bilo treba izkoristiti in danes sem si privoščil nekaj bolj umirjenega. V nemarkiranem svetu zahodnih Karavank mi je ostalo še nekaj nepoznanih vrhov in še več neprehojenih poti in del tega sem obdelal na tej lepi krožni turi. Nižji, neimpresivni vrhovi, ki pa zagotavljajo tišino, umirjenost narave in fenomenalne razglede! Glavna prednost Karavank so seveda grebeni, saj lahko uživaško pohajaš in lahkotno skačeš z vrha na vrh…

Štart na začetku doline Belce, najprej strmo nazvgor po pobočju imenovanem Štenge, potem pa po udobnem gozdnem hrbtu po ozki stezici, ki se sicer večkrat izgubi, ampak z malo pazljivosti ni težav. Pod zaraščenim Vretovim vrhom (1629m) in malo naprej na majhen neimenovan (?) kamniti vrh, kjer se odpre lep pogled na nadaljno pot, potem pa spet strmno med ruševjem na Visoki vrh (tudi Visoki Kurji vrh, 1828m). Tam je ves trud poplačan z res prvovrstnim razgledom na Julijce, ki so kot na dlani na drugi strani Savske doline.

Potem pa naprej sama uživancija po razglednem grebenu preko neizrazitega Vrha Bašce (1812m) in na Mojstrovico (1816m), kjer je pravo razkošje trave in seveda razgledov. Polno je tudi svizčevih lukenj, ampak danes so očitno vsi spali. Še naprej po grebenu pridemo do sedla na katerega pripelje cesta – na višino 1641m, torej višje kot Vršič! No, jaz sem šel še malo naprej pod Tišlerico do sedla Velika trata, kjer se v levo odcepi pot proti vasi Srednji vrh, jaz pa desno navzdol po udobni lovski stezi, ki preči več potočkov do planine Belca (na karti pl. Na Planji?, 1248m). Na splošno se mi ne ujemajo imena v vodniku (Habjan, Brezpotja) in na karti pa tudi sicer mi karta ni bila dosti v pomoč…

Kakorkoli, od planine je treba kar daleč nazaj po cesti, kar ni ravno prijetno, ampak kljub temu prav nič dolgočasno! Cesta ves čas poteka ob reki Belca, ki ima celo vrsto pritokov s strmih pobočij, sama Belca pa se občasno iz živahnega potočka spremeni v divjo reko, ki je izdolbla globoke prepadne soteske. Res lepo, in kljub temu, da gre po cesti hitreje z avtom se ne splača drveti mimo, saj tudi peš hitro mine. Turo pa definitivno ponovim jeseni, ko porumenijo macesni in se obarva gozd – za razgled se pa v teh koncih ni za bati!