Po prezgodnji pomladi je prišla zapoznela zima… Pri nas v celi zimi ni zapadlo toliko snega naenkrat kot v zadnjem tednu! Tako nas je ohladitev in sončen velikonočni ponedeljek premamil, da smo šli Miha, Damir in dva Primoža še enkrat v Avstrijo, v neznano odkrivat nove kraje.

Problem je, ker Avstrije (še!) ne poznamo dobro in tudi ne spremljamo razmer, tako da smo si pač izbrali cilj, ki je zgledal obetaven… Izkazalo se je, da so bile tam padavine lokalno precej različne. Tako smo se pripeljali v Mörtschach in zavili strmo navzgor v lepo dolino Astental do koče Sadnighaus (1875m) – in onemeli ob prijetni zeleni pokrajini! Snega ni bilo niti starega, niti novega in šele daleč nekje za zelenimi planinami so se kazali beli vrhovi… K sreči se je takrat pripeljal en lokalc, ki nam je svetoval sosednjo dolino, kjer naj bi bile razmere prav solidne.

Že vožnja po tisti strmi, ozki in prepadni cesti je bila sicer doživetje, tako da smo se strinjali, da sem še kdaj pridemo! Nam je pa to vzelo kar nekaj časa, saj smo se spustili nazaj do Mörtschacha in nadaljevali nekaj kilometrov do Döllacha, tam pa zavili zopet strmo navzgor v še eno lepo, a bolj samotno dolino Zirknitztal. Tu smo na cca 1650m parkirali pred rampo, kjer je že bilo kak cm snega…

Asfaltirana cesta pelje še visoko naprej po dolini, mi smo po njej hodili kakih 15min peš do elektrarne, tam pa se je počasi snežna odeja čedalje bolj debelila. Cel dan nismo niti od daleč videli nikogar in prvi dan po sneženju seveda tudi ni bilo nobenih sledov – kaj šele lepo utrjene špure! Imeli smo torej samo nasvet in kratke napotke tistega Avstrijca, tako da smo hodili bolj po občutku. Danes tudi ugotavljam, da je Weißseekopf (2908m) očitno precej nepoznan vrh, saj se na internetu komaj najde kaj podatkov, še manj pa kakšen uporaben opis ture… Precej čudno, saj ponuja obilo odličnih smučarskih terenov – da ne govorim o ambientu in razgledih!

Vendar pa je ravno ta samotnost in nedotaknjenost ustvarila prav posebno, skoraj prvinsko vzdušje! Po dolini smo se vzpenjali pod impozantnimi stenami in višje prišli na obsežne planjave, kjer se počutiš res majhen – v popolni tišini in nedotaknjeni belini še toliko bolj! Orientacija v dobri vidljivosti kljub temu ni bila zahtevna, saj smo ves čas gledali proti cilju – le razdalje so precej varljive…

Novega snega je bilo zgoraj nekje do 20-30cm in sploh na zadnji strmini je bilo že kar naporno gaženje, na smučeh so se nam delale grozne cokle in tudi sonce je že močno pripekalo, kljub jutranjem mrazu.

S smučmi smo prišli do malo pod nekakšen predvrh na katerem stoji križ na višini cca 2850m. Od tam smo se peš povzpeli po grebenu do vrha Weißseekopf (2908m), čeprav se je izkazalo, da je naprej še en vrh, na katerem je tudi križ – torej verjetno glavni vrh, čeprav po višini skoraj enak. Tako da smo se s tem zadovoljili in se vrnili nazaj do smuči, saj je začelo močno pihati in vse naokoli so se nabirali oblaki… Kljub temu smo imeli še ves čas do doline sonce, čeprav so se oblaki podili vse naokrog.

Zaradi jutranje zamude in počasnega napredovanja v svežem snegu, smo odsmučali šele pozno popoldne in aprilsko sonce je do takrat že dokazalo svojo premoč nad mrazom, tako da smo se tudi pri smučanju kar namučili… V zgornjem delu težak in predirajoč nov sneg, v srednjem delu se je že naredila skorja, le v spodnji tretjini je bilo bolje – ampak tam je že zelo primanjkovalo snega. Kljub temu smo brez večjih težav prismučali še malo nižje od elektrarne in imeli samo še slabih 10min hoje do avta.

Dolga vožnja, pomanjkanje snega in slabe razmere – pa še vedno smo se vsi strinjali, da je bila ena boljših tur! Ne zgodi se namreč pogosto, da uživaš v tako lepem okolju, na tak lep dan – in imaš cel dan vse to le zase!