Prvomajska turnosmučarsko-raziskovalna odprava na Elbrus 2012

ali

Življenje v ruskem sodu

Dolgo časa je za najvišji vrh Evrope veljal Mont Blanc (4810m), zdaj pa je že splošno priznano, da meja med Evropo in Azijo poteka po Kavkazu in da je torej Elbrus, ki je umaknjen nekoliko severno od glavnega grebena, v celoti v Evropi. Elbrus je pravi dvoglavi velikan, saj za več kot 1000m presega vse okoliške vrhove – to je po svoje impresivno in tudi zagotavlja dober razgled, po drugi strani pa ustvarja svojo mikroklimo, tako da je vreme lahko zelo spremenljivo, predvsem pa pogosto vetrovno.

Najvišji je zahodni vrh (5642m), vzhodni je le nekaj nižji s 5621m. Vzpon tehnično ni zahteven, vseeno pa ga ravno zaradi vetra in mraza ni za podcenjevati. Mi smo se tja odpravili s smučmi v upanju, da bomo smučali prav z vrha, dva pa sta šla peš. Odpravo je organiziral Iztok, mi pa smo pred, med in po odpravi sodelovali pri nekaj psihofizičnih testih vpliva nadmorske višine na organizem.

1. dan: Ljubljana – Dunaj – Moskva – Mineralne Vody – Cheget

Prvi dan se je začel že en dan prej. Leteli smo namreč z Dunaja v četrtek ob 0:30, kar pomeni, da smo štartali iz Ljubljane že v sredo takoj po službi. V ekipi nas je bilo 10, tako da smo šli s tremi avti. Začetek ni bil najbolj obetaven, saj nam je Aeroflot že takoj na check-inu zaračunal 50€ za smuči kot dodatno prtljago, kljub temu, da je na njihovi strani pisalo drugače. Drugi udarec je bil, ko Klemna niso spustili na avion, ker ni imel veljavne vize. Sicer čisto njegova krivda, ampak vseeno ne ravno obetavno, da že na začetku izgubimo enega člana. Hmm, pa še ravno on je bil eden od treh voznikov, torej imamo za nazaj samo še dva avta in devet ljudi z vso opremo. No, s tem se bomo ukvarjali, ko pridemo nazaj…

Po dobrih dveh urah leta in dveh urah časovnega zamika smo pristali v Moskvi. Po treh urah čakanja in še nadaljnjih dveh urah leta proti jugu pa smo se znašli v mestu Mineralne Vody na cca 300m – in sredi neskončne ravnine! Kar težko je bilo verjeti, da imamo le še tri ure vožnje do najvišjih vrhov v Evropi.

Na letališču nas je že čakal kombi in šofer z obvezno zlatimi zobmi, ki so tam očitno še vedno kar statusni simbol, in oddrveli smo naprej proti jugu. Čez več kot uro vožnje smo v daljavi končno zaslutili čisto prave gore in še uro kasneje smo bili že vsi prilepljeni na šipe in vzdihovali ob čedalje višjih in ostrejših stenah ter grebenih.

Cesta se je začela kar konkretno vzpenjati in vijugati po dolini, po njej pa se je nonšalantno sprehajalo cel kup krav. No, našega šoferja niso motili ne ovinki, ne krave – vsaj enkrat je obvozil kravo na max 5cm pri polni hitrosti!!! Krava ob tem ni niti trznila…

Po dolini Azau smo prispeli v majhno smučarsko letovišče Cheget na 2100m pod mogočnimi 3- in 4-tisočaki. Mestece je sestavljeno več ali manj samo iz nekaj hotelov, trgovinic in restavracij ter manjše tržnice. V sredini stoji ogromen napol zgrajen in hkrati že na pol podrt hotel, mi pa smo se zapeljali kar pod tistim propadajočim delom v idiličen gozd sredi katerega je stal naš hotel – tudi šele na pol zgrajen, ampak v notranjosti precej lepši in modernejši kot smo si upali pričakovati. Nisem še videl tako vesoljske tuš kabine – saj sem se že bal, da me bo kam teleportiralo!? 😉

Zoran je Cheget nadvse primerno opisal kot majhno francosko letovišče – po atomski vojni! Kar nismo mogli ugotoviti ali se mesto razvija ali propada, saj je povsod polno odpadkov, ruševin in pa seveda plinovodi kamorkoli pogledaš. Tudi višje po dolini je bilo podobno, tako da predvidevam, da se bo območje v nekaj letih zelo razvilo in moderniziralo – če bodo potem še malo pospravili, bodo tam nastala prava mondena letovišča! In seveda, če bodo poleg tega uredili še odnose z Gruzijci in ostalimi manjšinami, saj imajo stalne težave in spopade, ki nikomur prav nič ne koristijo…

Mi smo se kljub negotovim prvim vtisom kar udomačili v našem Chegetu in kmalu smo poznali vse lokalce, turistov pa poleg nas skorajda ni bilo. Smučarska sezona je bila namreč že pri koncu, poletna sezona osvajanja Elbrusa pa se začne šele junija. Pa saj tudi lokalcev ni bilo dosti – iste punce so nam stregle v gostilni in potem tudi zajtrk v hotelu. Takoj prvi dan smo si izbrali neko gostilno, kjer smo se s šefico zmenili za popust, češ da bomo tu jedli vsak dan. Res so nam vsak dan lepo stregli in se trudili za nas, ljudje so bili nasploh zelo prijazni.

Vsaka gostilna je imela pred vhodom žar, ki so ga cel dan kurili, tudi če ni bilo nobenih gostov. Tudi nam so takoj ponudili šašlike (ražnjiči) od ovce ali kurice. Super, čeprav na koncu smo imeli že vsi dovolj mesa z žara (alternativa je bila juha z ovčjim mesom ali pa mesni burek…). Stradali res nismo. Razen Jaka, naš vegan…

Proti večeru smo šli še malo na sprehod in štirje smo kar takoj zagrizli v prvi breg, ker so nas že srbele noge. Prav visoko sicer nismo prišli, saj je bilo že pozno, ampak dovolj, da smo šli spat z vizijo lepe in razgledne ture naslednji dan…

2. dan: Cheget peak cca 3500m

Na grebenu takoj južno nad našo dolino poteka meja z Gruzijo in na tisto stran nismo smeli brez dovoljenja. Skupina Špancev je vseeno tvegala in so dobili kazen 150€ na osebo, kar je verjetno še dobro, glede na vso vojsko tam okoli… Mi smo si za prvo aklimatizacijsko turo izbrali Cheget peak (višina variira od 3404m do 3601m, odvisno od vira..?). Na njegovem pobočju je tudi smučišče, ki se zaključi tako rekoč na glavnem trgu Chegeta. Tam je tudi sedežnica, ki zgleda vse prej kot varna, ampak ker snega v dolini ni bilo, smo se vseeno zapeljali višje.

Za 10€ za povratno karto so sedežnico zagnali samo za nas, peljali pa smo se samo do prve postaje na cca 2700m. Tu je bilo snega že dovolj, da smo šli naprej peš ob smučišču. Smučišče tu in pod Elbrusom sicer ni bilo ne označeno, ne ratrakirano. Višje nad smučiščem smo prečili na krasna širna pobočja idealna za smuko, le malo nas je skrbelo, da bo preveč južen sneg, saj nas je sonce neusmiljeno žgalo celo pot. Na vrhu smo celo uro uživali na toplih skalah, popolnoma sami v osrčju belih velikanov in občudovali divje stene in grebene, v ozadju pa se je nad vsemi dvigal dvoglavi Elbrus in nas vabil k sebi.

Ko smo odsmučali, se je izkazalo, da je bil vsak strah odveč – smuka je bila naravnost fantastična po lepo odpuščenem pomladanskem srencu! Boljše kot prej v celi sezoni in super začetek naše kavkaške avanture! Nismo upali smučati prenizko, zato smo se držali prečke in šli nekaj minut peš nazaj do vrha smučišča. Do takrat je bilo celo že nekaj smučarjev, smuka tam malo slabša, ampak pri srednji postaji smo na terasi z zadovoljstvom spili pivo in počakali naša pešaka, ki sta se medtem mučila proti vrhu. Zaradi prediranja nista prišla do vrha pa tudi nazaj dol s precejšnjimi težavami. Končno smo se vsi skupaj odpeljali nazaj v dolino in na šašlik!

3. dan: aklimatizacija pod Elbrusom cca 4200m

Naslednji dan smo se odločili za aklimatizacijo pod Elbrusom, čeprav smo vedeli, da bomo tam še kar nekaj dni. Vendar smo hoteli priti čim višje, hkrati pa smo si spotoma lahko ogledali naša bivališča, ki so nas čakala za naslednje dni. Zapeljali smo se skozi malo večje mestece Terskol in naprej do konca doline, kjer stojita dve gondoli: stara nihalka, ki bo kot zgleda kmalu kar razpadla in čisto nova jajčka. No, stara je bila za pol cenejša (7,5€ povratna), zato smo pač tvegali in se zapeljali v dveh etapah na 3500m.

Zjutraj je bilo spodaj oblačno, gor pa smo se znašli nad oblaki in spet nas je sonce pregrevalo cel dan. Od gondole višje pelje še sedežnica, ki pa ne dela. Mi smo se vzpeli najprej do t.i. sodčkov, nekakšnega naselja valjastih kontejnerjev na višini cca 3730m. Od tam zgleda Elbrus že kar blizu in mi smo se namenili kar naravnost proti vrhu. Kmalu smo videli, da je tisto položno pobočje precej daljše in obsežnejše kot zgleda in mi smo za tisti dan zaključili na skalah na cca 4200m – Elbrus pa je zgledal še dlje kot od spodaj…

Tudi višje nad sodčki je bilo vse naokoli polno raznih kontejnerjev in ostankov koč, bivakov, predvsem pa daljnovodov – novejši, zraven pa stari, propadajoči stebri. Ne ravno kakšna visokogorska idila, ki bi jo mogoče pričakoval… Najbolj neverjetno pa je, da pri vseh tistih daljnovodih na sodčkih ni elektrike!?!? Sicer načeloma je, vendar očitno že nekaj časa ne dela – to pomeni, da gor tudi ni ogrevanja. Še dobro, da smo se pripravili tudi na to možnost! No, večina vsaj… 🙂

Za konec spet super smuka do srednje postaje gondole na 3000m. Tukaj tudi naša pešaka nista imela več takih težav, saj je bila višje le bolj trda podlaga. Popoldne pa spet v Cheget na šašlik, pivo, vodko…

4. dan: selitev v sodčke 3730m

Ta dan smo se selili iz udobja našega hotela v sodčke, kjer smo bivali naslednje 4 dni. S seboj smo tovorili skoraj vso prtljago, vključno s hrano. Vode gor ni, zato se v skupni kuhinji na plinskih gorilnikih ves čas tali sneg za čaj in za kuhanje. Ko smo prišli gor, smo bili med prvimi prebivalci in nekaj sodčkov še ni bilo niti odkopanih izpod snega, tako da je bilo tudi v kuhinji prav prijetno in domače (z izjemo, morda, nekoliko nelagodnega občutka, saj je bil cel kontejner v katerem je bila kuhinja malce postrani…). Druga zgodba je zloglasno stranišče, na katerem je nekdo na vrata napisal house of pain and agony. Kar slikovit opis, ne upam si niti pomisliti kako je tu poleti v glavni sezoni, ko je poleg vsega še bolj vroče… Že zdaj, ko ni bilo veliko ljudi je bil namesto luknje že kar lep kupček. No, čez par dni so problem enostavno rešili tako, da so 2m stran skopali novo luknjo, premaknili cel WC tja, stari kupček pa samo prekrili s snegom po principu česar ne vidiš, tega ni. Mi smo pač rajši malo potrpeli in šli med turo med skale, kjer je bil tudi lepši razgled…

Ker smo tokrat prvi dan spali na višini, je bilo bolje, da nismo imeli prevelikih naporov, zato se nam ni mudilo in smo se odpravili iz hotela šele ob 11h. Popoldne smo šli vseeno še na krajšo turo do cca 4100m in odsmučali nazaj. Tokrat smo bili prepozni in je bila smuka bolj slaba, ker je bilo že vse trdo. Tu je bil problem tudi to, da so kar naprej vozili z motornimi sanmi in ratraki – vendar ne da bi teptali progo, ampak so samo prevažali ljudi, pešce ali smučarje, vse do cca 4500m in tako vse razrili. Prav tako ni bilo ravno prijetno, ko si hodil v hrib in te je skoraj povozil ratrak! Ampak to je pač moderni turizem.

Kot se je izkazalo, tudi velika večina ljudi izkoristi ratrak pri vzponu na Elbrus, vendar smo se mi že takoj strinjali, da to ne pride v poštev – saj potem bi lahko tudi najeli helikopter in se zapeljali kar na vrh!? Res je, da si tako prihraniš kake 3 ure hoje in veliko prepotrebne energije, ampak po drugi strani lahko vsaj brez slabe vesti rečemo, da smo prišli na vrh sami! (sicer smo pa že tako prišli na 3500m z gondolo, če smo že pri tem…) Kaj ni že pri nas dovolj grozno, da se ljudje na vsak način z avti pripeljejo do pol hriba pa če je še tako slaba cesta?! Če se nekomu ne da hodit, pa naj gre kam drugam. No, ko vidiš koliko svinjarije je pod Elbrusom, je v naših dragih Alpah vseeno prav super…

5. dan: aklimatizacija pod Elbrusom – Pastuckhov rocks cca 4800m

Po malo slabšem spancu (višina, pa tudi ležišča niso ravno mehka) smo šli spet naravnost navzgor po pobočju vzhodnega vrha. Po tem istem pobočju smo hodili že dvakrat in tudi pri samem vzponu na vrh smo morali tam, tako da nam je že vsem malo presedalo – toliko bolj ker se res vleče v nedogled! Ampak to je edini način, da prideš dovolj visoko za čim boljšo aklimatizacijo, saj so vsi hribi naokoli toliko nižji.

Ta dan je šlo še toliko bolj počasi, ker še nismo bili aklimatizirani. Pobočje je res položno in zdi se, da kar hodiš in hodiš pa tiste skale proti katerim si se namenil niso nič kaj bližje… Za cilj smo si zadali vrh skal nekje na višini 4800m, ki predstavljajo orientacijsko točko Pastuckhov rocks. Pri teh skalah se naklonina malo poveča, pot naprej pa še malo višje zavije levo in preči proti sedlu. Za ta dan je bil to kar dober podvig, malo smo posedeli na vrhu skal, potem pa odsmučali nazaj – prav super je bilo!

Popoldne smo počivali in premlevali kaj vse nas čaka višje nad skalami. Vse te dni je bilo vreme lepo in predvidljivo – zjutraj sonce in toplo, popoldne je začelo pihati in se je pooblačilo. Posledica tega pa je bila tudi, da je bilo zgoraj pobočje iz dneva v dan bolj ledeno. Že ta dan smo imeli pod skalami nekaj težav zaradi ledu, kmalu pa je bilo že celo pobočje kot eno samo ogromno ogledalo! Prav neverjetno! To je tam sicer dokaj običajno in ravno zato Elbrus pogosto ni smučljiv z vrha, čeprav sama težavnost ni prevelika. Tako smo se tudi mi že sprijaznili, da ne bomo smučali niti s sedla, kaj šele z vrha.

Popoldne je Simon izvajal še meritve EEG, sicer v skrajšani obliki, ker pač nismo imeli elektrike, pa vseeno se je zavleklo kar pozno v večer…

6. dan: dan počitka, dan stresa

Vremenska napoved je bila ugodna, torej enaka kot vse dni do sedaj, vse do četrtka popoldne. Zato smo za poskus proti vrhu določili sredo, torek pa je bil dan za počitek. Tako smo bolj kot ne cel dan posedali, poležavali in postopali okoli sodčkov. Ker je bil 1. maj, se je precej povečal obisk in kar nekaj novih skupin se je pripeljalo gor z ratraki – celo Japonci, ki so vedno nekaj posebnega. Prav zabavali smo se, ko smo gledali kako nekateri tovorijo s sabo ogromne potovalke, en Avstrijec celo kovček na kolescih… 😉

Je pa hitro nastal problem v kuhinji, kjer se je bilo treba že kar boriti za posodo in gorilnik, saj so nekateri sedeli notri tudi po več ur kot da je samo njihovo. Preden pa stališ dovolj snega in potem še kaj skuhaš pa seveda tudi traja. Še dobro, da smo imeli dodatno še svoje gorilnike. Kljub temu smo uspeli nekaj konkretnega pojesti šele proti večeru in preden smo skuhali še dovolj čaja za naslednji dan, je bil že kar pozen večer – noč pa je bil že tako prekratka…

In kot da ne bi bilo dovolj slabe volje že v kuhinji, se je spremenilo tudi vreme! Prej je bilo vsak dan enako, tokrat pa se je že dopoldne pooblačilo in popoldne je začelo snežiti – zvečer je že tako močno padalo, da je bilo kmalu kar nekaj cm novega snega! Tako smo bili kar malo v dvomih kako bo naslednji dan proti vrhu, vendar smo se na koncu vseeno odločili, da ob 2h odrinemo, saj je bila napoved še vedno ugodna (čeprav malo mešana).

7. dan: vzpon na Elbrus 5642m

Tistih nekaj ur noči seveda nismo kaj prida spali, saj smo ves čas pogledovali ven, če se že kaj jasni… Ob 1h je bila še vedno megla in čedalje bolj smo bili v dvomih, zato smo prestavili odhod na 3. Malo po drugi pa se je končno prikazala luna – torej gremo! Polna bojna oprema, malo kruha in sira za zajtrk, v nahrbtnik pa 2,5l čaja in 2 energijski ploščici za na pot.

Okoli 3h smo odrinili izpred sodčkov in se podali na marš po že poznanem pobočju v soju lučk in kmalu tudi zvezd in rastoče lune. Videli smo tudi ogromen utrinek, mogoče sem bil samo pod takim vtisom, ampak mislim, da še nisem videl tako lepega utrinka! Dobra stran nočnega štarta je bila tudi ta, da v temi nismo videli kako počasi se pomikamo bližje cilju… Čez kakšno uro je mimo nas prihrumel ratrak in peljal eno skupino višje, tako da so začeli s kar nekaj prednosti pred nami.

Na začetku še ni kaj dosti pihalo in je bilo kar znosno, ampak kmalu je narasel strupeno mrzel veter, ki nas je bičal celo pot in nam jemal moč. Tako ni bilo druge kot trmasto vztrajati v popolni opravi in čakati, da se pred tabo pojavi vrh – ali pa obupati in obrniti. Druga možnost seveda ni prišla v poštev, zato pač izklopiš glavo in mehansko premikaš roke in noge, eno za drugo, eno za drugo in tako v nedogled…

Tokrat smo bili pri skalah hitreje in tam smo tudi pustili smuči, saj je bilo že čedalje bolj ledeno in ni imelo smisla vztrajati. Brez smuči in z derezami na nogah smo bili precej lažji in z novim zagonom smo se podali proti prečki, ki naj bi nas izstavila direktno na sedlo med obema vrhovoma. Nad skalami smo tudi dočakali rojstvo čudovitega in popolnoma jasnega novega dneva. Prelepo, človek bi kar obsedel, ampak veter nam ni nič popuščal, tako da je bilo prav naporno narediti vsaj nekaj fotk brez rokavic, potem pa spet naprej.

Do tam smo se nekako že razdelili, saj je vsak hodil bolj zase in sam s sabo. Z Rokom sva tako malo višje dohitela tisti dve skupini, ki sta šli z ratrakom in seveda so nama velikodušno prepustili, da sva utirala gaz v svežem snegu, ki je zapadel čez noč… K sreči se ni veliko prediralo, pa vseeno je bilo malo bolj naporno, hkrati pa smo hodili bolj kot ne po občutku, saj ni bilo uhojene gazi.

Najtežja je bila gotovo tista prečka – ne zaradi strmine ali izpostavljenosti, ampak enostavno zato, ker smo bili v prečki cele 3,5 ure! Grozno, neskončno in res naporno! Tam sem imel že precejšno krizo, ampak sčasoma smo z Rokom in Zoranom skupaj končno dosegli sedlo na 5416m. Tam bi bilo idealno za počitek, a kaj ko je pihalo še bolj kot spodaj! Vseeno smo se usedli za 2min pod ostanke bivaka (!), nekaj požirkov čaja in dva grižljaja, za kaj več že ni bilo energije, saj je preveč naporno gristi in še dihati zraven.

Na sedlu se odpre pogled na ogromno strmo pobočje, kjer gre spet prečka vse do grebena. To je tudi tehnično edini zahtevnejši del, saj je strmina kar precejšna (40°) pa tudi tu je bilo vse ledeno. No, ampak od sedla naprej mi je šlo spet nekako lažje – ne pa seveda nič hitreje! Tam sem se odločil, da se bom fokusiral na štetje korakov in nekako sem prišel do številke 22, ki se mi je zdela nadvse primerna. In tako je šlo, 22 in 22 in 22… in dobro uro kasneje smo prišli do grebena. Tam smo se združili še s Simonom R., ki je pobegnil naprej ampak se pod vrhom malo izgubil, in še z enim Latvijcem. Nismo točno vedeli kako visoko moramo izstopiti na greben, povrhu pa še greben ni bil greben ampak so se pred nami odprla prava prostranstva, tako da na začetku sploh nismo vedeli kje je vrh. No, še nekaj korakov in pokazalo se je, da tisto, kar smo ves čas gledali iz doline sploh ni vrh, ampak je ta nekoliko zadaj. Pa ni bilo več daleč in tudi vzpona skorajda ni bilo več, tako da sem celo malo “pospešil” na 33 korakov. Prišlo je olajšanje in le še nekaj malega truda do vrha…

Na vrhu smo bili okoli 11h, torej po osmih urah boja z vetrom in samimi sabo. Proti jugu ostri vrhovi in razbrazdani grebeni, ki so nas spremljali že celo pot proti vrhu, proti severu pa neverjetna zelena ravnina tisoče metrov nižje… Ker sem na vrh prišel zadnji v naši ekipi, sem bil gor nekaj minut celo povsem sam, medtem ko so me ostali čakali tik pod vrhom, na edinem kraju, kjer skoraj ni pihalo. Misli in občutki na vrhu? Saj niti ne vem, razmišljal menda nisem o ničemer – le o čem pa naj bi?! Občutek pa predvsem neizmernega olajšanja in pa tistega posebnega zadovoljstva, ki ga verjetno pozna vsak, ki se je kdaj moral pošteno potruditi za nek vrh. Seveda velja sorazmerje večji napor – večje zadovoljstvo. Jaz se še za noben vrh nisem tako namučil – torej…

Na vrhu pa še vedno veter, zato smo se kar hitro začeli vračati nazaj. Malo za nami je na vrh prišel še Jaka sam in nas kasneje tudi ujel, saj je smučal s sedla (oz. bolj drsel in trpel kot smučal). Do sedla je bilo treba kar previdno, tam pa smo srečali našo drugo ekipo, ki je vrh dosegla okoli 13:30, razen Tomaža, ki je obrnil že nižje – ampak poskusil in uspel naslednji dan! Bravo vsi!

Že na vrh sem prišel grozno utrujen, kar v hribih nikoli ni dobro, saj je treba potem še sestopiti. Tako je bila prečka s sedla nazaj spet neverjetno dolga, potem pa še tisto ledeno pobočje do skal, kjer so čakale smuči. Tam sem si vzel nekaj več časa, dokončal tisto energijsko ploščico, počasi pripravil smuči za spust, potem pa je sledilo še dobrih 1000m smuke. Razmere niso bile ravno idealne, ampak je kar šlo – bolj je bil problem, ker sem se na vsakih nekaj zavojev moral ustaviti in si odpočiti. No, okoli 14h sem bil končno nazaj pri sodčkih, na toplem soncu, utrujen, ampak uspešen in le še nekaj korakov od postelje!

Preostanek dneva smo seveda preležali in čakali na ostale. Anjo in Simona B. je pri sestopu ujela megla, tako da sta imela kar nekaj težav (vključno z bližnjim srečanjem s špaltno!), ampak k sreči so imeli postaje in so se uspešno našli z Iztokom in nekaj po šesti zvečer izmučeni, a celi prišli do sodčkov. Ker nismo imeli ne energije, ne volje za prerekanje, smo ta dan naročili, da nam skuhajo večerjo (prej smo vedno jedli svojo hrano, gor pa so imeli tudi zaloge in kuharje). Tako so nam za 7€ pripravili pravo pojedino, mi pa smo seveda pojedli vse kar je bilo na mizi! Tisto noč sem tudi na sodčkih, kljub neudobnim ležiščem, odlično spal!

8. dan: povratek v Cheget

Seveda nismo imeli nobene želje biti na sodčkih še dosti dlje, zato smo zjutraj samo spakirali in okoli 9h odsmučali proti dolini. To je bilo sicer malo prezgodaj, tako da je bilo še povsem trdo in večina je šla rajši samo do zgornje postaje gondole, z Iztokom in Jakatom pa smo vseeno smučali še do srednje postaje na 3000m. Takoj zraven spodnje postaje v dolini smo šli na pivo – in šele takrat je prišel občutek dokončnega olajšanja in zavedanja, da je konec in da smo uspeli!

Do 12h smo bili nazaj v našem hotelu – in pod tušem! Ah, tuš… Pa sveže obleke! Super občutki! 😉 Potem pa seveda takoj na kosilo – tokrat smo si privoščili ogromne in slastne trikote (T-bone steak)! Ravno dobro smo pojedli, ko se je javil Tomaž, da je dosegel vrh in tudi že srečno sestopil. Nam je vsem kar odleglo in smo lahko začeli s proslavljanjem uspeha. In popoldne se je prevesilo v večer, in večer je postal noč… Hit večera je bil Hey Jude. Na na na nananana nananana Hey Judeee…

9. dan: nič (dogodek v mestu Cheget)

… nananana Hey Jude… 😉

Dan počitka. Mislim, da nam je vsem kar prijalo početi nič, hkrati pa nam ni bilo niti malo dolgčas. Celo dopoldne smo sedeli na trgu in opazovali dnevni utrip Chegeta in se neskončno zabavali. Ruski smučarji pridejo v polni opravi najprej na zajtrk s šampanjcem (!), po kakih dveh urah posedanja, grejo mogoče za kako uro ali dve smučat, ali pa vsaj še malo na hrib posedat. Še bolj zabavni so bili lokalci – apotekar, Ruslan, šašlik majster, vsak je imel svojo zgodbo, vsaj v naših glavah. 😉

Vmes smo šli na sprehod do malo večjega mesteca Terskol, da smo oddali kartice na pošto. Prav lep sprehod po gozdu, ob reki, le vsake toliko so motile kakšne smeti, kontejner ali pa kar občasen napol zgrajen hotel sredi gozda – Rusi namreč očitno ne znajo graditi majhnih hiš! V Terskolu je bilo bolj dolgčas, zato smo šli kar nazaj v našo gostilno v Chegetu – tokrat za spremembo na goveji šašlik! Zvečer nas je že standardna peterica zašla plesat k Ruslanu, kar je bilo prav tako nepozabno – prav neresnična scena, da o klienteli sploh ne govorim! Super.

10. dan: Cheget peak, drugič

Prve dni smo imeli enkratno vreme, tudi Tomaž je v četrtek dosegel vrh še v soncu, potem pa se je poslabšalo in v četrtek zvečer in tudi v petek je občasno deževalo. Pa kljub temu smo imeli še en dan viška za izkoristit – in kot naročeno nas je v soboto zjutraj spet pozdravilo sonce!

Odločili smo se za preverjeno varianto in šli še enkrat na Cheget peak. Tokrat smo se s sedežnico zapeljali kar do konca, na cca 3100m, tako da smo imeli do vrha le še kakšno uro sprehoda. Utrjenim in navajenim vsega hudega je bil to res čisto uživaški vzponček. Tokrat sicer nismo bili sami, ampak je šla gor še skupina Avstrijcev. Druga sprememba pa je bila, da je v zadnjem tednu pobralo ogromno snega, tako da je bilo treba že kar iskati prehode, občasno malo potelovaditi čez skale…

Kljub jutranjemu soncu, se je kmalu nad nas pripeljal oblak in skril sonce, kar je bilo še dobro, saj je bilo že tako pretoplo in tudi sneg je bil precej južen, tako da si nismo obetali prav dobre smuke. Vseeno smo šli do vrha in ko se je spet začelo jasniti, odsmučali nazaj. Zgoraj na grebenu so nam Avstrijci malo steptali sicer povsem razmočeno podlago, nižje pa je kar kmalu postalo boljše, pravzaprav naravnost odlično! Kar malo presenečeni smo odvriskali po tistem enkratnem pobočju – tokrat precej nižje navzdol. To se je izkazalo za dobro odločitev, saj smo se žarečih obrazov prismučali do konca snega, od koder smo imeli še kakšnih 10min peš prečno direktno do srednje postaje sedežnice. Ko smo odsmučali, smo še malo poležali na mehki travci, na toplem soncu, pod kuliso impozantnih štiritisočakov in vpijali še zadnje vtise… mmm še danes imam kar sladek okus v ustih, ko se spomnim na tisto smuko! 😉

11. dan: Cheget – Mineralne Vody – Moskva – Dunaj – Ljubljana

Tudi zadnji dan se je končal šele en dan kasneje, čeprav se je začel že kar zgodaj. Prezgodaj, glede na spet bolj kratko noč… 😉 Po zajtrku smo ob 7:30 odrinili izpred hotela in oddrveli mimo vseh krav in drugih ovir do letališča v Mineralnih vodah. Tudi tokrat ni šlo brez zapletov, saj smo kar 2 uri čakali v vrsti na check-inu, kljub temu, da ni bilo posebno veliko ljudi pred nami. Ko smo končno prišli na vrsto, se je pa naenkrat začelo muditi, saj je postalo jasno, da bo imel avion zamudo. V podobnem položaju so bili Japonci na sosednjem okencu, ki so prav tako prišli pravočasno, potem pa čakali, ker so bili na Aeroflotu tako počasni. Takrat so nas začeli priganjati in so nas nadirali kot da smo mi krivi!? Ker so bili še toliko bolj živčni, je še kar trajalo preden so obdelali vso prtljago in karte. Potem nas je čakal pa seveda še pregled osebne prtljage, kjer se niso prav nič zmenili za zamudo.

No, pa nam se ni mudilo, če se tako nesramno obnašajo do nas, se pač ne bomo sekirali! Končno smo bili vsi na avionu, ki tudi ni bil posebno udoben, hrana nič posebnega, stevardese pa ne znajo niti angleško… Zaradi zamude smo imeli na Moskovskem letališču le še 4 ure čakanja, ampak ker je imel tudi naslednji let zamudo, smo na Dunaju pristali okoli 21:20. Tam smo presenetljivo hitro in učinkovito spravili vso prtljago – in vseh devet ljudi! – v dva avta in okoli 3h sem bil doma…

Skupni vtis torej več kot odličen! Cilj odprave je bil 100% dosežen, meritve so bile uspešne in upam da koristne (še čakamo rezultate). Nasmučali smo se, naužili čudovitih novih razgledov, bilo je tudi težko in naporno pa zabavno in uživaško. In domov smo se vrnili polni novih izkušenj in vtisov, vse prigode in nezgode pa nam ostajajo v lepem spominu kjerkoli že bomo. Seveda pa vse skupaj ne bi bilo tako brez odlične družbe in nepozabnih karakterjev iz našega Chegeta!