Vikend potep po zahodnih Julijcih. Feratanje in poličkanje po Montaževi skupini. Dolgo in naporno, a lepo in uživaško…

Montaž je kralj zahodnih Julijcev in z 2753m drugi najvišji za Triglavom. Staro slovensko ime je Špik nad Policami in celotni Montaževi skupini se reče tudi Poliški Špiki. Ime je nadvse primerno – gre za ostre, prepadne vrhove in strma pobočja neskončnih polic. Na južnih pobočjih po teh naravnih policah poteka pot, ki preči celotno skupino Poliških Špikov – in ta vikend sva z Mihom prehodila cel krog!

Štartala sva v soboto šele okoli 11h v Zajzeri. Ker je bil ravno čas za kosilo, sva naredila ovinek do koče Grego (1389m) – drago in brez gurmanskih presežkov – nato pa mimo bivaka Stuparich (1587m) do pod ogromne severne stene Montaža. Tam sva se vzpela po ferati via Amalia (nekoč imenovani pot italijanskih lovcev) najprej strmo navzgor, potem pa prečno proti zahodu do Zmajevega grebena in čez greben na drugo stran. Po parih urah plezanja v senčni severni steni je sledilo še prečenje proti jugu visoko nad dolino Dunje po Veliki polici v najvišji steni v Julijcih.

Na ozki polički 2430m visoko sva se skoraj spotaknila ob bivak Suringar, ki je stisnjen pod previsno steno, ob njem je pa samo kakih pol metra prostora za prehod mimo… Nočni izhodi niso priporočljivi! 😉 V bivaku so naju čakala 4 ležišča – in pa 5 Čehov! Hahaha, če do sedaj nismo naleteli na njih po bivakih, je bilo to enkrat pač treba doživet! Smo se malo stisnili pa je nekako šlo… Od bivaka je sicer neomejen pogled proti zahodu vse do Dolomitov tako, da smo imeli krasen sončni zahod, jasno noč z nešteto zvezdami…

Naslednji dan pa ob prvem svitu odhod naprej – vzpon skozi Findeneggov ozebnik na vrh Montaža, kjer sva si privoščila zajtrk. Spust po občiajni poti na jug po Pipanovi lestvi, kjer so že začele prihajati prve trume s Pecola. Midva sva se še ravno prav izognila gužvi in se usmerila na pot Elenita Leva – to je prva etapa prečenja, ki poteka pod Špikom nad plazom in Špikom nad Cijanerico, potem pa se strmo spusti v ostro Škrbino nad Cijanerico (Forca del Palone, 2242m).

S škrbine vzpon na Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2420m), ki je z juga najlažje dostopen in je bila gor res gužva, zato sva takoj šibala naprej. Tik pod vrhom se pot Leva zaključi, naprej pa se nadaljuje Ceria Merlone, ki preči travnate poličke Špika nad Tratico do Škrbine nad Tratico (Forca de lis Sieris, 2274m). Od tam spet vzpon na Špik nad Nosom (Foronon del Buinz, 2531m), kjer prav na vrhu gradijo nov bivak. Prostora bo za 8 oseb, odprt bo pa predvidoma junija 2012. Ne vem zakaj ravno na vrhu, vsekakor bo pa dobrodošla vmesna postaja na tej dolgi poti.

Kakorkoli, gremo naprej pod Špikom nad Špranjo in spet strmo navzdol do Škrbine v Krni dol (Forca de la Val, 2352m). Tam smo že tik nad potjo nazaj v dolino, ampak prehoda ni – je treba še okoli celotnega grebena Nižnjih vrhov in Špice v Planji. Na koncu grebena gre pot končno spet na severna pobočja in se po sistemu poličk prečno spusti nazaj proti zahodu do Škrbine prednje Špranje (Forca Lavinal dell’ Orso, 2138m).

Tam se skupina Poliških Špikov zaključi in hkrati tudi Ceria Merlone. Še naprej pa se nadaljuje pot Anita Goitan, ki preči Viševo skupino (vzhodni del te poti sem prehodil pred kratkim – poročilo). Naju pa je čakal še dolg spust čez krnico Špranja, mimo bivaka Mazzeni (1630m) nazaj do izhodišča.

Ja, pot je res tako dolga kot se sliši – je pa po drugi strani precej lepša kot zgleda na fotkah! Za tako pot je nujno stabilno vreme in ne previsoke temperature (vode ob poti ni!), zato je bil tale vikend res idealen – le kakšna ura dneva več bi nama prav prišla! Moram pa pohvalit Mihata, da je zdržal dva res dolga in naporna dneva! Nagrada, ki jo da taka tura je pa itak nepozabna!