Prečenje Poliških Špikov 8.-9.9.2018

Pretekli vikend sva si z Maretom privoščila uživancijo na visokem nivoju v zahodnih Julijcih. Prečenje Poliških Špikov je gotovo ena tistih tur, ki navdušijo prav vsakega hribovskega sladokusca.

Leta 2012 so prav na vrhu Špika nad Nosom zgradili bivak, ki močno olajša logistiko dolge ture, saj se nahaja približno na sredini prečenja. Leto prej sva z Mihom opravila prečenje z dostopom in sestopom iz Zajzere, kar je še daljše in tudi bolj zahtevno – sploh, ker sva takrat spala v bivaku Suringar pod Montažem.

Tokrat pa sva se z Maretom pripeljala na Pecol šele v soboto popoldne in se odpravila po cesti do planine Zgornji Krni dol. Markirana pot nadaljuje okoli grebena do Škrbine prednje Špranje, midva pa sva rajši zagrizla v strm breg po udobno speljani mulatjeri, ki naju je privedla do Vrha Krnega dola. Tam so vse naokoli posedali rogati domačini, ki se niso pustili motiti in so naju opazovali z mešanico radovednosti in brezbrižnosti.

Kmalu sva stopila na pot Ceria Merlone, ki preči po čudovito zloženih naravnih policah Špic v Planji in Nižnjih vrhov ter se spusti do Škrbine v Krni dol (Forca de la Val). Tam naju je objela megla, ki je posedala na grebenu in naju prikrajšala za razglede. Pa se nisva pretirano jezila, saj sva vedela, da naju ti čakajo še ves naslednji dan.

Od škrbine naprej sva prečila pod Špikom nad Špranjo in kmalu dosegla bivak Luce Vuericha na Špiku nad Nosom. Zelo lično izdelan in prijeten bivak stoji na neprekosljivi lokaciji prav na vrhu, s širnimi pogledi vse naokrog. Žal je megla vztrajala vse dokler ni sonce že zašlo, kmalu zatem pa se je zjasnilo, da bi lahko še dolgo vpijal nočne razglede, ko le ne bi bilo tako mrzlo.

Kljub mrazu pa poletna sezona še traja, čeprav sem po dveh deževnih vikendih na to kar malce pozabil. To je seveda pomenilo precejšnjo gnečo v bivaku, kjer je osem postelj, nas pa je bilo še enkrat toliko, poleg naju sami Italijani. Sicer sva na prečenju srečala le malo ljudi, toliko več jih je bilo le na Montažu in Špiku Hude police.

Zjutraj smo skupaj z lokalnimi kozorogi pričakali sonce in pozajtrkovali z razgledom. Kar v redu začetek dneva. Kmalu sva se odpravila naprej proti zahodu. Sprva po grebenu, nato pa sledi strm spust v Škrbino nad Tratico. Naprej vodi travnata pot pod Špikom nad Tratico, ki se priključi mulatjeri na Špik Hude police. Tam je tudi konec poti Ceria Merlone, midva sva mimogrede skočila še na bližnji vrh, kjer je bilo polno Slovencev, tako da sva dobila tudi domačo potico!

Malce nižje se prečenje nadaljuje po poti Elenita Leva, ki se za uvod požene naravnost navzdol v ostro Škrbino nad Cijanerico. Nadaljevanje je spet bolj poličkasto pod Špikom nad Cijanerico in Špikom nad Plazom, zaključi pa se pod Vrhom Brda, kjer sva nadaljevala po Pipanovi lestvi na Montaž. Tam sva si privoščila daljši postanek, nato pa se spustila po isti poti, obakrat sva se lepo izognila zastojem na lojtrici.

Nižje naju je čakalo še nekaj hoje preko obširnih pobočij do sirarne na Pecolu, kjer sva zadovoljno obsedela. Malo za nama sta prišla še Slavi in Džani, ki sta prišla šele zjutraj in se sprehodila čez Montaž, nato pa smo se skupaj okopali v Rabeljskem jezeru in šli na zasluženo kosilo. Skratka, odličen zaključek enkratne ture.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.