Sneg v hribih in turno smučanje, to je moja sezona! Nedvomno pa s tem pride tudi nekakšna obsedenost in želja, da bi izkoristil vsako priložnost. Na drugi strani je seveda težko opisljivo zadovoljstvo, ko sem tam nekje gor v zasneženi pokrajini – in navdušenje po varnem povratku domov ter obujanju spominov. Tokrat se žal ni izšlo brez nezgode, ampak bolj kot objokovanje bo koristila analiza dogodka.

Začnimo sicer z lepšim delom. Zaradi omenjene obsedenosti, sem se v petek popoldne na hitro odpravil na Krvavec: nad oblake in vsaj na hitro na sneg. Končno je bilo spet dovolj snega že na planini Jezerce, vzpon ob spremstvu zahajajočega sonca pa je bil kljub hitenju en sam užitek. Z vrha sem ves čas smučal izven proge, mimo oddajnika in direktno do Kriške planine, razmere pa prav super. In še do avta sem prišel pred temo. Tako sem se že veselil še dveh dni smučanja …

V soboto smo se z Džanijem in Primožem zapeljali v Ukve, kjer je bilo že ogromno ljudi, namenjenih proti Lepemu Vršiču, mi pa smo nadaljevali na zgornje parkirišče, ki je bilo tudi že skoraj polno. Sprva po cesti do rif. Deffar, od tam pa desno skozi gozd na Bistriško planino, kjer smo se znašli nad oblaki in z razgledi na Julijce. Vzpon do vrha je bil, kljub vročini, spet en sam užitek. Na južnih pobočjih je sicer snega zelo malo, v resnici pa ga tudi na severni strani ni prav v izobilju. Spustili smo se na SZ, pod grebenom precej previdno, saj so povsod ven štrlele veje in grmovje, tudi kakšna skala. Nižje je bilo potem bolje, še vedno s pozornostjo na veje, vse do planine Dolinca, kjer smo se ponovno odpravili nazaj gor. Tura namreč ni tako dolga, dan pa je bil kar prelep, da bi šli že nazaj pod oblake. Sledili smo sicer neki smučini, ki je šla preveč v levo in se tam končala. Primož je imel dovolj, z Džanijem pa sva šla še malo višje in zaključila okoli 150 m pod vrhom.

Iz teorije in vseh rednih izobraževanj ter plazovnih delavnic seveda vem, da niti relativno majhna količina snega, niti gozd, niti obljudenost ne zagotavljajo varnosti, kvečjemu občutek varnosti. V praksi pa je gotovo prav ta občutek prispeval k morda zmanjšani pozornosti, toliko bolj ob drugem spustu. Na vrhu že prvič nismo bili med bolj zgodnjimi in pobočja so bila precej presmučana. Tam je verjetno res manjša nevarnost sprožitve plazu, ampak potem vsi iščemo nezvožene predele, kjer pa so na mikro lokaciji razmere lahko drugačne. Tudi smučanje v gozdu daje občutek varnosti, ki je ob dovolj gostih drevesih in podrasti lahko upravičen, poleg tega je v gozdu tudi manj vpliva vetra. Po drugi strani (kot sem spoznal tudi sam) je dovolj že manjša travnata čistina, da zgoraj našteto ne velja več.

Smučala sva po skoraj isti smeri kot prej, le da sva zavila malce bolj levo med macesne in tam na manjšo čistino, kjer še ni bilo zvoženo (višina cca 1800 m). Takoj, ko sem zapeljal na jaso, pa je vse okoli mene začelo valoviti – kloža! Čeprav sem imel lavinski nahrbtnik, nisem takoj potegnil ročke, saj sem najprej pomislil, da bi morda lahko s prečenjem v levo prišel ven. To mi seveda ni uspelo in že po nekaj metrih me je povleklo v sneg. Občutek, ko te tako nemočnega nese z vse večjo hitrostjo, je zares grozen in tudi prve misli so bile precej panične: o ne, o ne! Zanimivo sicer, da kljub hitremu dogajanju (težko realno ocenim trajanje, vsekakor govorimo o sekundah), sem imel nekako čas razmišljati in sem si začel čistiti sneg iz ust ter mahati z rokami in grabiti za kakšno rešilno bilko. Že kmalu se je jasa iztekla v pas strmega gozda, pod gozdom pa se teren položi in odpre v široko čistino.

Tole je izsek iz lavinskega biltena na dan 31.1. (razglašena 3. stopnja, vendar s posebnim opozorilom): Trenutna sestava snežne odeje ni pogosta in zahteva posebno pozornost ter previdnost! Nov sneg je dodatno obremenil šibke plasti v stari snežni odeji. Nevarnejša so mesta z napihanim snegom in senčne lege, kjer je globoko v snežni odeji prisotna šibka plast. Že ob manjši obremenitvi bodo možni srednje veliki plazovi kložastega snega. Ni izključen tudi kakšen večji snežni plaz. Pod 1700 m bodo predvsem na strmih travnatih pobočjih možni zdrsni plazovi.

Točno tako je tudi bilo. Na jasi je bil očitno napihan sneg, zelo suh in slabo sprijet, odpeljala pa se je praktično celotna snežna odeja, saj je bilo podlage zelo malo. To je bilo po svoje nevarno, saj sem drsel po tleh skozi strm gozd, po drugi strani pa sem se očitno toliko upočasnil na raznih grmovjih, da me je glavnina plazu sčasoma prehitela in ko sem se ustavil na izravnavi spodaj, sem sedel (!?) na kupu snega – nezasut in v enem kosu! Šok, nekaj bušk in prask so se zdeli zanemarljivi v primerjavi s prvimi sekundami pod plazom. Tiste buške so se kasneje izkazale za ne tako nedolžne, pa vseeno bi lahko bilo mnogo huje. Smuči so se k sreči hitro odpele, palic nisem imel na paščkih, tako da sem jo odnesel brez zlomov ali zvinov; kdaj se bodo polegle bolečine od udarcev in poškodb, bom pa še videl.

Džani je bil ta čas k sreči nad mano in na varnem, verjetno mu je tudi močno odleglo, ko me je zaslišal in videl dobrih 100 metrov nižje. Kmalu je bil pri meni, vmes je našel eno smučko in eno palico, drugo morda najdem spomladi … Ker sem bil dovolj pri močeh (verjetno tudi od adrenalina), sva odsmučala v dolino. Jaz sicer na eni smučki, tako da sem se zgolj spuščal v prečkah do ceste na planini. Po cesti mi je šlo težje in mi je Džani posodil svojo smučko, ki je sicer nisem mogel zapeti na peti, ampak sem vseeno lahko lepo odplužil do dol. Tudi sicer sem bil zelo hvaležen spodbude in pomoči pri spustu.

Konec dober, vse dobro, ali sreča v nesreči? Kakorkoli, takšne izkušnje gotovo ne bom pozabil in če bom s tem v mislih kdaj drugič ravnal pretirano ziheraško, je morda tudi za nekaj dobro. Kaj pa sploh je preveč previdno? Ravno prav previdno? Pravilnega odgovora seveda ni, kljub temu, da se vse življenje učimo.