Po enem mesecu spet v Tamarju; pri nas letos pač ni veliko izbire, tu pa se glede na sicer suho zimo lahko prav lepo nasmučaš. Cilj sva določila šele zjutraj, saj sva pričakovala nekaj več novega snega in slabše vreme, zato tudi nisva bila ravno zgodnja. No, izšlo se je vsekakor nad pričakovanji.

Vzpon je minil brez posebnosti, v občudovanju okoliških sten in vrhov pod sveže modrim nebom. Zeblo naju ni, vetra tudi ni bilo, začuda niti ne veliko ljudi. Tudi vzpon je bil udoben in smučarska gaz je bila potegnjena vse do polovice Ozebnika. Manj prijeten je bil le zadnji del vzpona, saj je bilo nad Ozebnikom prav obupno vroče, kljub temu, da se je do takrat že pooblačilo. Tudi do vrha Jalovca je bila videti gaz, vendar naju je v tisti vročini kar minilo. Pred mesecem dni so bile razmere dobre, sklepam, da se niso bistveno spremenile.

Zgoraj je bila smuka dobra v malo mokrem snegu, zgornji del Ozebnika je bil razrit, ampak solidno smučljiv. Osrednji del precej dober, čeprav je občasno motila neravna podlaga, zato sva zavila v desno grapo, kjer je bilo bolje. Najlepši del naju je čakal pod Ozebnikom in vse do izravnave nad gozdom – tistih nekaj centimetrov novega snega na gladki trdi podlagi je bil recept za odlično smuko. Nad gozdom je vtis malo pokvarila skorja, skozi gozd je snega dovolj do koče, kjer tudi ni bilo pretirane gneče. Za konec nato le še nekaj matranja po cesti in zaključila sva nasmejana in prijetno utrujena.