Sončno, mrzlo in vetrovno vreme se kar noče končati, tako da se tudi vikend aktivnosti stalno ponavljajo … V soboto sva se z Marušo spet zapeljala čez mejo do Twenga, kjer je bilo parkirišče kljub bolj pozni uri dokaj prazno. Tudi višje sva srečala le skupino Avstrijcev, ki so zavili na Schwarzeck, razen tega pa blagodejna tišina in mir. Kar neobičajno, ampak prav prijetno.

Tudi cilj se je izkazal za dobro izbiro, vzpon preko Metzgeralm in preko sedla v sosednjo dolino ter po njej vedno strmeje na lepo piramido Lackenspitze. Zgornji del po grebenu je bil prestrm in pretrd za smuči, zato sva nadaljevala peš in zaključila na majhni izravnavi par metrov pod kopnim vrhom. Žal naju je tudi tokrat hitro pregnal mrzel veter, da nisva mogla uživati v razgledih.

Odsmučala sva posamič, saj ni niti toliko prostora, da bi se oba hkrati napravila. Prve metre sva oddrsala, nižje se odpre zelo lepo pobočje vse do doline. Med vzponom je od daleč zgledalo bolj slabo, a se je izkazalo, da je bil sneg še vedno suh in je bila smuka prav super. Ob prvem obisku sva z Džanijem smučala po isti smeri preko Metzgeralm, tokrat sva nadaljevala po isti dolini do Fuchshütte. V precej strmem gozdu je bil tudi več tednov po sneženju še pršič, treba pa je bilo paziti na nekaj ledenih skokov (!). Od koče le še po cesti, ki je zaradi nekaj vzpona tudi edini minus ture.

V nedeljo sem šel na bolj pozno turo, saj je itak vseeno, ko pa je cel dan mrzlo. Že nekaj časa so zelo dobre razmere na Zelenici, tokrat sem se za spremembo zapeljal čez mejo in v Poden, kjer je snega pravzaprav zelo veliko – vsekakor še dovolj za nekaj časa. Začetni del po ravnini je bil prijeten v toplem soncu, pod stenami pa je vlekel nadvse nadležen veter, resda ne mrzel, ampak prav pogrešam že kakšno turo brez vetra … Tudi vzpon v strmini je bil dokaj naporen, saj je bilo polno sipkega snega, ki mi ga je veter sproti nosil pod smuči, višje pa je podlaga trda in brez srenačev ne gre (veter pa mi je obraz bičal z zmrznjenim snegom, saj sem že omenil, da ne maram vetra kajne?).

Zadnji metri pod sedlom so spihani skoraj do tal, za silo je še smučljivo. Tudi nad sedlom sem nadaljeval še kakšnih 20 metrov, do vrha je že preveč ruševja za smučanje, sneg pa je bil kljub soncu tako pomrznjen, da bi rabil dereze in sem zaključil 50 metrov pod vrhom. No, smučanje je bilo tudi tu večinoma prav odlično, čeprav je podlaga precej raznolika in je treba iskati najlepše odseke. Meni je uspelo povezati pasove mehkega napihančka skoraj vse do gozda, da sem hitro pozabil muke na vzponu. Skratka, kljub suhi zimi letos prav uspešno smučamo in ne kaže na spremembe v kratkem.