Nadaljujemo tradicijo prvomajskih izletov na sever. Po dveh obiskih Norveške je bil letos spet čas za Islandijo, to deželo neobičajne narave, kjer si poleg smučanja vzamemo čas tudi za oglede kakšnih zanimivosti. Enako kot ob prejšnjih obiskih smo se odpravili na polotok Trollaskagi, kjer smo že nekoliko domači, a je vseeno še dovolj nepoznanih hribov in novih ciljev. Če odmislimo standardne težave z Lufthanso in odpovedmi letov (kar smo k sreči razrešili še pred odhodom), je torej vse skupaj potekalo precej ustaljeno.

No, meni je bil tokratni dopust nekam neobičajen, saj sem smuči pustil doma. Seveda mi je žal letošnje predčasno zaključene sezone, čeprav niti nisem toliko zamudil. Letos je bilo namreč tudi vreme na Islandiji neobičajno – predvsem izrazito toplo in vetrovno. Tako tudi ostali žal niso imeli najboljših razmer, kljub temu so izkoristili dane možnosti in se vseeno nasmučali. Le kakšen teden pred našim prihodom so bile razmere precej zimske, nato je sledilo toplo obdobje in ko smo prispeli v našo dolino nad Dalvikom, je bilo tam že kopno. Škoda, saj smo imeli čudovito hiško z razgledom, do katere bi se dalo prismučati. V prvih dneh so šli vseeno na hišni vrh (pravzaprav je zgoraj dolg greben in več vrhov, polno smučarskih možnosti), saj je en snežni jezik segal skoraj do naše hiše. No, konec tedna je bilo do snega že kar daleč …

Veter je na Islandiji skorajda stalnica. Pogosto piha mrzel severnik, letos pa je bil večinoma topel južni do jugozahodni veter, medtem ko so temperature v dolini presegle 10, en dan celo 15°C!? Tudi tako daleč na severu so spremembe torej vse bolj očitne. Stalnica je tudi spremenljivo vreme, čeprav smo imeli letos še posebno malo sonca. Na najlepši dan sredi tedna pa je tako pihalo, da nas je že na ravnem kar prestavljalo in ni bilo za v hribe. Smo pa ta dan izkoristili za daljši izlet po severni Islandiji. Turistični ogledi v tem terminu so se še vedno do zdaj izkazali za malce ekstremne. Tokrat smo si sicer prvič vzeli čas tudi za ogled glavnega mesta pred povratkom na letališče. Kaj posebnega sicer ni za videti, a za sprehod je prav simpatično.

Na splošno je bil letošnji dopust torej manj aktiven, a ravno tako prijeten. Jaz sem vmes malo raziskoval doline in si ogledal zanimive cilje za prihodnjič – teh gotovo ne manjka, le razmere bo treba ujeti. Malo moteč je vsako leto bolj razširjen heli skiing (kadar smo zaslišali helikopterje, smo sklepali, da se je vreme dovolj izboljšalo in je bil čas za odhod na turo). Morda bi bil naslednjič vseeno čas za obisk še kakšnega drugega goratega predela Islandije …

Ne glede na vse je torej jasno, da se še vrnemo! Do takrat pa nekaj letošnjih utrinkov v spodnji foto zgodbi.