Končno spet nova, težko pričakovana pošiljka snega tudi pri nas. Podlage marsikje primanjkuje, snežilo oziroma deževalo pa je precej neenakomerno. Na koncu smo se odločili za Struško in bili nadvse zadovoljni z izbiro.

Odpravili smo se dokaj pozno, saj se je šele dopoldne zjasnilo, posledično smo bili na vrhu sami, drugi so namreč že vsi odsmučali. A brez skrbi, pršiča je bilo več kot dovolj tudi za nas. Malo nas je presenetil le plug, ki je splužil cesto precej daleč navzgor, da je bilo treba kratek čas peš, nato pa pri spustu bolj počasi ob robu navzdol – a tudi ne povsem do avta. Razen te malenkosti pa je bila tura zelo uživaška; sonce in sveže zasnežen gozd z razgledi tja čez proti Julijcem so poskrbeli, da je vzpon kar prehitro minil. Je bilo pa že od daleč videti sledi vetra, ki je tudi danes še razgrajal po grebenih. Zato smo opustili zamisel o Velikem vrhu in zavili na Korenščico. Z vrha v globokem pršiču in naprej skozi lep bukov gozd v obilju nedotaknjenega pršiča vse do ceste. Lepo je, da je zima spet z nami in upamo, da še nekaj časa ostane.