Avgustovska sobota je ponujala idealno vreme za daljšo turo v zahodnih Julijcih. In čeprav se zdi Kaninsko pogorje na prvi pogled sama skalna pustinja, me obisk teh gora vedno navduši, saj je narava nadvse pestra. In tudi tokrat sem bil navdušen nad izbiro, kljub temu, da nisem ljubitelj vročine – posebno na turah, kjer ni ne vode ne sence …

V prijetnem jutranjem hladu sva zagrizla po prijetni poti s Selle Nevee do koče Gilberti, nato desno do sedla Bela Peč. Cvetja v tej idilični dolinici letos ni v izobilju; po eni strani je že pozno poletje, po drugi pa marsikje še vztraja sneg. Namesto tega naju je bolj zaposlilo iskanje svizcev, ki so nama žvižgali iz svojih lukenj in koketiranje z lokalnimi kozorogi.

Nadaljevala sva po poti proti zahodu in spotoma kovala načrt ture. Odločila sva se za vzpon na Visoki Kanin, na katerega s te strani vodita dve ferati. Vzpela sva se proti severnemu ostenju, preko katerega je speljala ferata Julija. Hoja je bila sicer prijetna zaradi hladu snega, ki ga je res še ogromno za ta čas, a že misel na poskus vzpona brez zimske opreme sva hitro opustila. Zato sva sledila lokalcu v prečenju po zoprnih meliščih, ki pa so naju pripeljali naravnost do vstopa v drugo ferato Rosalba Grasselli. Po njej na Vrh Krnice in naprej po meni zelo všečnem grebenu na Kanin, ki ni zavarovan, je pa označen z rdečimi trikotniki Ta visoke Rosojanske poti. Zaradi vlage so bili razgledi kljub jasnemu nebu tipično poletno omejeni, kar je škoda, saj je Kanin enkraten razglednik. K sreči naju je ves čas hladil prijeten veter.

Sprva sem si zamislil sestop preko planine Gorjuda in po slikoviti “klimatizirani” poti nazaj do izhodišča, a sva se na koncu odločila za spust po slovenski strani. Sprva je pot še zanimiva po grebenu, nato pa dolgo prečenje do smučišča in preko Prevale nazaj na italijansko stran čedalje bolj mučno in nadležno šodrasto. V koči Gilberti sva si zato morala privezati dušo, da sva spet lažje nadaljevala po bolj udobni poti nazaj do izhodišča. Vse skupaj je to kar dolga krožna tura, ki jo najbolj pokvari tisti del po smučišču. Ugotavljam, da tam nisem hodil že skoraj natanko 9 let – in upam da vsaj toliko časa tudi ne bom, ko pa so še lepše možnosti pristopa v ta visokogorski raj.