Poletje se nezadržno izteka in prihajajo najlepši dnevi za pohajanje po hribih. Mi pa smo izkoristili stabilno vreme za vzpon na še en visok vrh v soseščini. Izbrali smo si Rötspitze, ki leži na jugozahodu skupine Venedigerja, torej na robu Visokih Tur in že na pragu Zillertalskih Alp. Junija sva si ga z Mihom ogledovala z Reichenspitze, onstran sosednje doline.
Izhodišče je v vasi Kasern na koncu ceste v dolini Ahrntal, okoli 1600 metrov visoko. Naredili smo krožno turo; prvi dan kratek čas po dolini naprej in desno preko planine Labesaualm ter skozi dolino Windtal (vetra ta dan ni bilo) po zložni poti do koče Lenkjöchlhütte (2603 m). Koča je udobna, oskrbniki prijazni, hrana dobra, gostov je bila z nedelje na ponedeljek le peščica. Pa tudi razgled na Rötspitze, ki se dviguje tik na kočo je kar impresiven.
Jutro ni bilo pretirano mrzlo in na pot smo se podali, ko se je zdanilo. Vzpenjali smo se po dokaj lepo uhojeni poti po grebenu in se praktično v celoti izognili razbitemu ledeniku. Kljub temu smo že kmalu stopili na sneg, ki je zapadel pred nekaj dnevi. Na okoli 2900 m smo si nadeli dereze in jih tam tudi sneli na sestopu. Sneg je bil večinoma lepo pomrznjen in razmere za hojo so bile precej ugodne, verjetno je bil tudi greben lažji kot v kopnem, čeprav nam nekaj praskanja po skalah ni ušlo.
Greben smo dosegli tik pod stranskim vrhom Untere Rötspitze (3290 m). Po kratkem spustu po širokem snežnem grebenu smo dosegli prvo strmo stopnjo. Pot se vije med skalami, vmes je nekaj metrov navpičnega skoka, kjer so v pomoč tudi klini. Po kratki izravnavi sledi še strm in občasno izpostavljen greben (I-II) do vrha. Ta slovi kot izreden razglednik, žal so bile Zillertalske Alpe v oblakih. Je pa zato krasen pogled na skupino Venedigerja in ostale Visoke Ture, na jugu ni daleč do Dolomitov.
Do koče smo se spustili po isti poti, od tam pa po dolini Röttal zložno do planine Röttalalm. S planine se pot bolj strmo spusti do izhodišča, del poti je skupen s tematsko rudarsko potjo, ob kateri je polno ostankov več kot petstoletnega rudarjenja bakra, pri čemer so skopali rove okoli 600 metrov v globino. V dolini je tudi muzej, sicer pa je bilo rudarjenje tu prisotno vse do 1971.
Malo pred koncem je ob poti še mogočen slap za popestritev sestopa. Skratka, še ena lepa tura na mogočen vrh. Kar se mene tiče so naši Julijci vsekakor lepši, vendar je vredno obiskati tudi druge kraje, ki ponujajo svoje lepote – in seveda obilje možnosti za ponovne obiske.
Primož Blaha 