Bela peč – Žrd 18.-19.7.2015

V teh vročih dneh je treba najti ohladitev, če ne drugje nad 2000! Najbolje seveda v večerno-dopoldanski izvedbi. Tako je naneslo, da smo šli z Jerotom in Gogijem v soboto popoldne na Sella Neveo (V Žlebeh) in jo mahnili, s posteljo na ramenih, v hotel 2000. 2005, če smo natančni. Govorim seveda o sedlu Bela peč, kjer smo bili zaradi oblačnega zahodnega obzorja prikrajšani romantike sončnega zahoda, a je tistih nekaj milijonov zvezd kasneje povsem popravilo vtis. Da ne omenjam kozorogov, pisanih planjav cvetja in razgledov!

Kaninova skupina ima sicer eno hudo pomanjkljivost za te vroče dni: v celem pogorju ni niti kaplje vode! A če bi pričakovali zgolj skalno pustinjo, bi se hudo motili! Dve tematski poti – geološka in botanična – pričata o pestrosti tega sveta, ki ga je vredno pobliže spoznati. Ni ravno običajno, da je pot klimatizirana: dvakrat smo šli mimo brezna/votline iz katerih je pihal mrzel veter iz nedoumljivih globin gore. Kako je lahko ob takšnem pomanjkanju vode toliko cvetja, da včasih komaj hodiš – in to tudi nad 2300 m, je še ena neznanka. No, gotovo pomaga, da je ta predel eden najbolj namočenih v celih Alpah. Skratka, dolgčas nam tu ne bo!

Kljub rahlemu dežju med vzponom in grozečimi oblaki na severu smo imeli jasno in zelo toplo noč (seveda občutno bolj prijetno kot v dolini!), zjutraj pa smo šli navsezgodaj na vrh Bele peči počakat sonce. En oblak nam je malo podaljšal čakanje, ampak mudilo se nam ni. Po zajtrku smo se odpravili po mulatjeri proti zahodu, mimo bivaka Marusich in po grebenu na Vrh Grubja (pot se mu sicer izogne, čeprav ne razumem zakaj ne bi šel rajši čez kot spodaj!?). Še naprej po malo bolj strmem grebenu na Žrd, s krasnimi razgledi, ki pa so bili v tej sopari precej omejeni: tako smo si lahko le predstavljali odprt pogled do morja, do bližnjih Dolomitov, Visokih Tur…

Kljub žgočemu soncu je bila temperatura kar znosna in še lepo je pihljalo. Pa vendar je bilo treba nazaj v dolino. Sestop se je izkazal za daljšega kot smo si mislili. Da se ne bi vračali po isti poti, smo se pri bivaku usmerili na pot 645, ki se spusti v Reklanico: najprej preko obširnih podov, gor in dol pa naokoli, nato nekoliko zaraščeno in strmo navzdol do Gorjude. Tam smo se usmerili desno na pot 645a (Sentiero Sereno), ki preči nazaj do izhodišča. Višje vodi še ena pot, ki je na Tabaccovi karti ni, na Sidartini novi pa je že vrisana. No, mi smo šli rajši po spodnji, v upanju, da gremo samo še navzdol. Zanimivo, da smo prejšnji dan gledali odcep te poti, ki je bil grozno zaraščen in nas je kar malo skrbelo kako bo. Potem pa je očitno nekdo ta dan zjutraj pokosil (!) celo pot. Še dobro. Če odmislim, da se nam je že malo vleklo in da ni šlo prav hitro, saj je pot hudo strma in izpostavljena, pa je bila vseeno dobra izbira. Ves čas smo bili namreč v hladu pod severnimi stenami na robu globoke doline Reklanice, pot pa je speljana po zanimivih prehodih in je izredno slikovita in razgibana (to zadnje še preveč, komu se pa da med sestopom navzgor).

Zaključek je bil seveda v Rabeljskem jezeru, ki je bilo sicer toplejše kot sem ga do zdaj izkusil, a še vedno zelo osvežilno. Lepa in pestra tura.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.