Les Écrins 27.7.-1.8.2021

Kratek dopust v francoskih južnih Alpah. Gorska skupina Écrins je zbrana okoli najjužnejšega štiritisočaka v Alpah, Barre des Écrins, in je vključena v istoimenski narodni park. Gore so črne, s strmimi stenami in divjimi nazobčanimi grebeni, mednje se zajedajo globoke in ozke doline, ki so polne zelenja in ledeniških rek s številnimi slapovi. Dostopi po dolinah so običajno precej dolgi, vzponi na vrhove pa zahtevni, večinoma s plezanjem vsaj II. ali III. stopnje ter ledeniki, ki pa se tako daleč na jugu pospešeno krčijo. Poleg tega poti pogosto niso označene, kar vse skupaj pomeni dokaj kompleksne ture na visoke vrhove.

Briançon

Prvi dan smo si vzeli za dolgo vožnjo in brez težav sredi popoldneva prispeli v srednjeveško mesto Briançon, ki leži na okoli 1300 metrov, tik pod prelazom Montgenevre, kjer je meja z Italijo. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro na strmem hribu, nad njim stoji več utrdb, nižje je novejši del naselja s parkom ob reki. Mesto je tudi dobro izhodišče za izlete po okoliških hribih in dolinah.

Refuge de la Selle 2673 m

Dan se je začel deževno in čemerno, zato se nam ni mudilo. Po zajtrku smo se odpeljali po severni strani pogorja Écrins, nato pa z zahodne strani po čedalje bolj ozki in strmi cesti v dolgo dolino do vasice Saint-Cristophe-en-Oisans. Že vožnja do tja po ovinkastih cestah je zanimiva in je lahko izlet sam po sebi. Še bolj ozka in strma cesta pelje do majhnega parkirišča na 1639 m, kjer smo si oprtali prtljago in v čedalje lepšem vremenu krenili na pot.

Udobna in položna pot se vzpenja ves čas nad potokom Torrent du Diable, s strmih stranskih pobočij se zliva več slapov, tla so posuta s pisanim cvetjem, na koncu doline pa se razkazujejo divji vrhovi in grebeni, ki se z vsakim korakom višajo. Vzpon torej ni prav nič dolgočasen, čeprav traja dolgo časa, da prehodiš vse tiste kilometre preden se pot vendarle strmeje vzpne do koče sredi pobočja. Tam smo si tudi ogledali naš cilj, ki se pne v nebo prav na koncu doline. Koča ima nadvse lepo razgledno lokacijo, da smo še dolgo občudovali prepadne grebene nad nami. Žal pa je to tudi vse, kar lahko pozitivnega napišem o koči. K sreči je bila le okoli polovično zasedena, da se vsaj nismo drenjali. Tik nad kočo je tudi prostor za šotorjenje, kar je znotraj parka dovoljeno od 19h-7h. Glede na zanemarjenost koče, neprijaznost oskrbnika in slabo hrano morda ne tako napačna ideja – komur se pač da nositi še dodatno težo.

Le Râteau Est 3809 m

Râteau nima izrazitega vrha, gre za dolg in našpičen greben z najvišjo točko Pic Est, 3809 m. Možno je tudi grebensko prečenje z zahodnega na vzhodni vrh, kar sta ta dan dva tudi opravila, je pa to dolga in zelo zahtevna tura. Mi smo se vzpeli po običajni smeri preko škrbine Breche de Râteau (3235 m) in po južnem grebenu na vrh.

Po kakšni uri hoje smo dosegli ledenik in ko smo se opremili, se je ravno začelo daniti. Preko ledenika nezahtevno proti desni v smeri škrbine. Čeprav smo se od koče odpravili zadnji, smo tam že naleteli na zastoj. Razen dveh, ki sta pod škrbino obrnila, so bili vsi na turi z vodnikom in kljub relativno malo navezam se gneči na zahtevnih mestih nismo izognili. Takoj nad ledenikom je najtežji raztežaj (III) do škrbine, nato pa še kar dolg skalnat greben, kjer je poplezavanje lažje (I-II). Sledi še kakšna ura vzpona po širokem snežnem grebenu do izravnave pod vršnim grebenom.

Do najvišje točke vodi nezahteven, a strašljivo izpostavljen greben in tudi sam vrh je tako ozek, da smo se že trije skoraj drenjali. K sreči smo bili gor prvi in smo si lahko privoščili nekaj uživanja v razgledih. Vreme je bilo za tak vzpon tako rekoč popolno: brez oblačka in z odlično vidljivostjo. Vseeno se nismo preveč obotavljali, saj nas je čakal še dolg sestop po isti smeri. Pod ledenikom smo si privoščili malico, saj v koči čez dan ne dobiš prav nič za pod zob. Pa tudi če bi, nas po izkušnji z večerjo ni prav nič mikalo, zato smo le na hitro spakirali in se spustili v dolgo dolino do izhodišča.

Že prej smo rezervirali sobe v domačem hotelu v vasici pod izhodiščem, da se nam ni bilo potrebno daleč peljati po tako dolgi turi. Popoldne smo lahko uživali na razgledni terasi ob pivu, da smo lažje počakali okusno in obilno večerjo. Pred sedmo zvečer je v Franciji skoraj nemogoče dobiti hrano, kar je lahko težava. Posebno, če imaš zajtrk ob štirih zjutraj – in to dva koščka suhega kruha z marmelado. Tudi to je del izziva pri vzponu na Râteau.

La Berarde – Cervieres

Po čudovitem dnevu je ponoči začel dež, ki je ponehal šele dopoldne, kar nam je povsem ustrezalo, da smo se dobro naspali. Najprej smo naredili načrt za naprej in se glede na nezanesljivo napoved (da ne govorim o odpadlem podplatu) odločili za enodnevno turo naslednji dan. Prvotna želja po še enem visokem vrhu bo tako počakala na naslednji obisk.

Ta dan se nam ni nikamor mudilo in za začetek smo se zapeljali po dolini naprej do zadnje vasi La Berarde, ki je nekakšno turistično središče doline z več hoteli, restavracijami in predstavlja izhodišče v več stranskih dolin, ki se zajedajo v osrčje masiva Écrins.

Nato smo se vrnili do Briançona in na jugovzhod do vasi Cervieres, ki leži pod znanim prelazom Col d’Izoard (2360 m). Na prelazu smo si ogledali turo za naslednji dan, nato pa šli na sprehod nad vasjo Cervieres; najprej do cerkvice in skozi dolinico s stolpi iz peščenjaka do opuščene planine kakšnih 300 metrov višje. Ravno prav sprehoda pred večerjo.

Pic de Rochebrune 3320 m

Zdaj smo že zapustili masiv Écrins in smo bili v Kotijskih Alpah, po katerih poteka meja z Italijo. Čeprav smo bili le na drugi strani doline pa je okolje tu povsem drugačno; kamnina je dolomitski apnenec, površinske vode skorajda ni in pokrajina na trenutke res spominja na Dolomite, le da ni tako strmih sten in stolpov. Pic de Rochebrune je najvišji vrh v tem delu, izstopa pa tudi po temnejši barvi skale, ki mu je dala ime.

Na izhodišču Col d’Izoard je sicer več smerokazov, a poti naprej niso označene. Temu primerno tudi ni veliko ljudi in kljub temu, da je bila sobota, nas je bilo na vrhu manj kot deset. S prelaza se pot vzpne do sedla Col Perdu (2490 m), nato pa se spusti in preči obširna melišča daleč proti vzhodu do sedla Col de Porte (2963 m). Od tam smo sledili možicem strmo navzgor do škrbine pod vrhom. Do vrha je še nekaj uživaškega plezanja II. stopnje, za spremembo po več urah melišč. Kot rečeno je vrh najvišji v okolici, razgled je temu primeren.

Po sestopu do sedla smo se spustili po strmem melišču na jug in po skoraj ravnem travnatem platoju prečili po drugi strani grebena nazaj proti zahodu. Nižje smo prišlo do jezerca Lac de Soulier, ki je očitno priljubljena izletniška točka. Po bolje uhojeni poti smo dosegli cesto kakšnih 150 metrov pod prelazom in po njej do avta. Lepa krožna tura na razgleden vrh, ki pa zaradi zgornjega dela vendarle ni povsem pohodniška.

Tura je bila sicer plan B, vendar se je izkazala za dobro odločitev, saj se je vreme popoldne že spet začelo kvariti, a mi smo bili takrat na varnem v dolini. Do Francije je seveda daleč in dopusta je bilo kar prehitro konec. Kljub temu smo dobro izkoristili obdobja lepega vremena in si ogledali nove kraje, ki ponujajo še obilo ciljev za prihodnje obiske ….

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.