Lep krog nad Dleskovško planoto, kjer že celo večnost nisem bil s smučmi. Upali smo na nekaj novega snega in sončno dopoldne, zato smo se odpravili precej zgodaj, kar se v hribih praviloma obrestuje, čeprav se pogosto izkaže, da bi bilo pol ure prej še bolje. Novega snega pa je bilo, približno, nekje med 7,6 in 10,2 milimetra.

Pripeljali smo se še malo naprej od razcepa ceste Podvežak – Ravne, na okoli 1250 m. Že kmalu smo s ceste zavili po bližnjici do planine Vodole, v spodnjem delu gozda je že več kopnin, višje je snega dovolj. S planine takoj desno strmo navzgor in po dolgi strmi prečki v levo in čez rob. Ker ni daleč, smo se povzpeli na Dleskovec. Tam se je že začel krepiti zoprn veter, vse naokoli pa so se zbirali oblaki, ki so sprva nudili predvsem atraktivno kuliso v ozadju.

Z vrha smo smučali po poseki na severozahod, kjer je bilo prav super po tistem centimetru svežega snega na gladki trdi podlagi. Žal je bilo hitro konec. Nadaljevali smo z vzhoda na Veliki vrh in na zahodno stran dol. Zgoraj je bilo malce mešano, nižje na strmini pa trdo in prav v redu vse do dolinice pod Tolstim vrhom, kjer smo dosegli zimske markacije. Tam smo si v zavetrju in na toplem soncu privoščili malico, nato je sledil še kratek vzpon na Tolsti vrh, seveda z namenom smučanja naravnost proti planini Vodole.

V tem kratkem času med vzponom nas je objela megla, da nismo več vedeli kje smo. Ko se je zazdelo, da se tla spuščajo, smo sklepali, da smo na vrhu. Povsem slepi raje nismo nadaljevali na drugo stran, temveč smo tipaje oddrsali po isti smeri nazaj. Nižje se je vidljivost izboljšala in smo sledili zimskim markacijam proti Inkretu in čez rob navzdol na planino Vodole. Smuka je bila tam udobna v lepo zmehčanem snegu. S planine po že znani poti do ceste, vmes smo dvakrat sneli smuči, enako tudi na cesti. Lepo izkoriščeno dopoldne, če bi šli pol ure prej, bi prehiteli meglo na Tolstem vrhu. To pa naslednjič.