Hello! How are you? Where are you from? Welcome to Iran! Is this your first time here? What do you think about our country? … To je nekako tipičen nabor vprašanj, ki smo jim tujci vsakodnevno podvrženi med potovanjem po Iranu. Gre za popolno nasprotje podobi o zlobni državi, polni verskih skrajnežev, ki jo ustvarjajo mediji (tudi iranski) že zadnjih 40 let. Stvari seveda nikoli niso črno-bele in tudi v tem je nekaj resnice, ampak pustimo politiko ob strani. Pri potovanju je namreč največja nevarnost za turiste kvečjemu počen želodec zaradi pretiranega nažiranja, saj bi te vsi radi nahranili …

Iran je gotovo ena najbolj zanimivih dežel za potovanje: poleg izredne odprtosti in gostoljubnosti ljudi se le redkokatera država lahko pohvali s tako bogato zgodovino, kulturo, umetnostjo, arhitekturo in kulinariko kot prav Iran, ki je bil od nekdaj pomemben na stičišču med vzhodom in zahodom. Poleg tega obsežna gorovja, puščave, morje in ugodno podnebje ponujajo vrsto možnosti bolj aktivnega dopusta. Vse našteto, poleg same velikosti države, pomeni, da je zgolj en sam kratek izlet vsekakor premalo.

To smo spoznali tudi mi ob prvem obisku, ki je bil namenjen predvsem smučanju, hkrati pa nas je ogled Isfahana tako navdušil, da smo se letos vrnili z namenom obiskati nekaj najbolj znanih mest. Da ne bi bili samo turisti, smo si zaželeli tudi kakšen športen dan. Zato smo se obrnili na Hamida, ki se je že prejšnjič zelo potrudil in na koncu nam je organiziral celotno potovanje. To se je izkazalo za dobro odločitev, saj je vse potekalo zelo gladko, hkrati pa smo lahko spotoma prilagajali program našim željam in vremenu.

1. dan: Teheran

V četrtek zvečer smo poleteli preko Istanbula in v petek že navsezgodaj pristali v Teheranu, kjer nas je pričakal Hamid. Prvotno smo nameravali dva dneva preživeti v pogorju Alborz, ki se dviga severno od glavnega mesta, vendar nas je slabo vreme prisililo v spremembo načrtov in smo prvi dan ostali v Teheranu. To je bilo po svoje dobrodošlo, saj smo se po neprespani noči najprej odpočili v hotelu.

Teheran je moderno 15-milijonsko mesto z obupnim prometom (in posledično slabim zrakom), zato vsaj meni ni posebno privlačno. Sicer smo imeli to srečo, da so bile ceste v petek (to je pri njih nedelja) precej bolj prazne kot običajno. Iranci so za volanom neverjetno hladnokrvni, medtem ko vijugajo po nemogoče kaotičnih cestah, kjer očitno veljajo neka nam nedoumljiva pravila. Ker imajo v Iranu na splošno zelo veliko pravil, ki jih na splošno zelo pogosto kršijo, je vse skupaj še toliko huje. Prečkanje ceste je prav posebno adrenalinsko doživetje; skrivnost je menda v merjenju moči s pogledi, kar pa smo raje prepustili domačinom in tekli za njimi med grozečo pločevino.

Sprehodili smo se skozi velik in lepo urejen mestni park do kompleksa palače Golestan. Gre za nekdanjo kraljevo palačo z vrtovi, kjer je danes urejen muzej. Kompleks obsega vrsto zgradb z bogato okrašenimi in pogosto pretirano bleščečimi notranjostmi, ko so različni šahi (kralji) poskušali preseči svoje predhodnike. Impresivno, vendar težko primerljivo s prefinjeno arhitekturo v drugih krajih na naši poti.

Po kosilu sva z Džanijem obiskala tradicionalni hamam, kjer so nama polomili kosti, odrli kožo in naju nato spet sestavili. Nato smo se spet sprehodili po ulicah in parku do avta in šli k Hamidu domov, kjer nas je že pričakala Marja in nam predstavila nekaj kuharskih skrivnosti. Po okusni večerji smo šli zadovoljni spat, saj nas je čakal naporen urnik v prihodnjem tednu.

2. dan: Teheran – Isfahan

Zjutraj nas je v hotelu pobral Hamidov sodelavec Mahjo, sicer tudi gorski vodnik, ki je bil z nami naslednja dva dneva. Čakala nas je dolga vožnja po udobni avtocesti do Isfahana. Ker smo si mesto ogledali že lani, smo imeli tokrat bolj športno zastavljen program. V predmestju smo pobrali lokalno plezalko Marjano in se skupaj zapeljali malce naprej, kjer se čisto blizu avtoceste dvigajo številne stene.

Parkirali smo pod 140-metrsko steno, kjer je eno od mnogih plezališč v okolici Isfahana. V Zagrosu je kamnina večinoma apnenec, stene so lepo razčlenjene in ostre, urejenih je veliko plezališč, saj gre za dokaj priljubljen šport. Še prej smo si pogrnili odejo in si privoščili piknik (verjetno najbolj priljubljen iranski “šport”), nato pa v vsega petih minutah hoje dosegli steno. Navrtane so tudi večraztežajne smeri, mi smo se posvetili krajšim smerem in plezali par ur do mraka, toliko za vtis. Za nekoga, ki rad hodi na plezalne dopuste po svetu, je Iran nedvomno odlična izbira z obilo raznolikimi plezališči, malo gneče in seveda dobro hrano ter neskončno možnosti za preživljanje prostih dni.

Zvečer smo se zapeljali v Isfahan in se sprehodili do dveh najbolj znanih mostov (most 33 lokov oz. Si-o-se Pol in Khaju), ki sta sploh ponoči naravnost čudovita ter tudi glavni zbirališči starih in mladih v mestu. V zadnjih letih je bila rečna struga pogosto suha (zaradi suše in pretirane porabe v gornjem toku), letos pa je reka Zayanderud (v prostem prevodu “vir življenja” in velik ponos meščanov) spet tekla skozi mesto in še dodatno prispevala k sproščenemu vzdušju. Za zaključek dneva nas je nato čakala le še odlična in obilna večerja …

3. dan: Soffeh – Isfahan – Kashan

Vreme je v tem delu Irana običajno sončno, nas pa je v teh dneh nekajkrat presenetil (sicer kratkotrajen) dež. Tako smo zjutraj spet spremenili načrt, saj smo bili namenjeni na kratek treking po kanjonu in v še eno plezališče. Spet se nam je pridružila Marjana in še ena prijateljica in skupaj so sklenili, da bo boljša izbira gora Soffeh (2257 m), ki je hišni vrh Isfahana. V vznožju je urejen obsežen park s prostori za piknik, do polovice hriba je speljana gondola in tlakovana promenada, tam je polno restavracij, igral, še več prostorov za piknik … Tudi višje je cela mreža pohodnih poti, v delu stene je urejeno plezališče, krožne poti vodijo okoli gore po naravnih in umetnih policah. In vsepovsod je polno ljudi, ki si poiščejo svoj kotiček za piknik in uživanje v naravi.

Mi smo se s parkirišča povzpeli po bližnjicah vse do vrha, ki ni posebno obljuden, saj je v zgornjem delu pot kar strma in skalnata. V sestopu smo prehodili krožno pot pod previsnimi stenami in z lepimi pogledi na Isfahan. Lep dopoldanski izlet za pretegnit noge.

Nato smo se zapeljali nazaj v mesto in se sprehodili na trg Naghsh-e Jahan, ki je posebne vrste doživetje. Najprej smo šli na kosilo v priljubljeno in slikovito kavarno, nato pa smo se sprehajali po bazarju, ki se razteza po celotnem obodu trga. Obe mošeji in palača so bili zaradi praznika žal zaprti. Še dobro, da smo jih videli že prejšnjič. Na trgu smo počakali, da se je stemnilo in je zaživel v še drugačno čarobni podobi. Jaz sem se s težavo poslovil od tega čudovitega mesta, saj smo imeli pred seboj še dolg dan.

Čakala nas je še vožnja do mesta Kashan, še prej pa smo pobrali našega znanca Faršida, ki nas je spremljal večji del potovanja. Seveda smo ga bili veseli, saj je izredno prizadeven, zabaven, prava zakladnica znanja in poznavalec skritih kotičkov. Po dveh urah vožnje se je Mahjo zataknil v ozkih uličicah starega jedra Kashana, zato smo se tam poslovili in se sprehodili do lepo urejenega hotela, ki je bil nekoč ena od bogatih meščanskih hiš s prijetnim notranjim dvoriščem (malo spominja na maroške riade). Nato pa smo šli kar takoj po labirintu ozkih ulic, ki za pustimi zidovi skrivajo lično urejene vrtove in dvorišča z bazeni, mnogi so danes preurejeni v hotele ali restavracije. Tudi Faršid nas je peljal po skritih prehodih do odlične restavracije na enkratno večerjo.

4. dan: Kashan – hotel v puščavi

Kashan je zelo prijetno mesto na robu puščave in mene je prav presenetilo. Prebivalci so tu sicer precej verni in večina žensk je bila zavitih v črne čadorje, za razliko od drugih mest, kjer so bile te v manjšini, predvsem starejše. Po drugi strani pa je bilo mesto v preteklosti pomembno trgovsko središče, zato je tu veliko bogatih hiš in razkošnih vrtov, poleg tega je v Kashanu eden najlepših bazarjev, kjer se največ trguje z zlatom (to je pač najbolj varna naložba ob mednarodnih sankcijah in visoki inflaciji). Danes je mesto znano tudi po proizvodnji preprog in kot glavni pridelovalec rožne vode (v maju), ki je seveda vseprisotna.

Najprej smo se sprehodili do bazarja, ki se vije okoli 3 kilometre, vmes se odpre več presunljivo lepih notranjih trgov (celoten bazar je, kot običajno, pokrit). Zanimivi so tudi zbiralniki vode tu in drugje po mestu, ki so se nekoč napajali iz kanatov, podzemnih sistemov za dovajanje vode iz hribov, tudi desetine kilometrov daleč (ti so se razvili menda že pred vsaj 2500 leti in se iz Perzije razširili po velikem delu arabskega sveta). Za hlajenje vode in tudi hiš so v Kashanu in Yazdu razvili t.i. “lovilce vetra” ali badgirje, ki obema mestoma dajejo značilno podobo. Badgirji seveda še danes delujejo, saj so zares genialna pogruntavščina.

Ko smo se izvili iz bazarja, smo si ogledali eno od najbolj razkošnih hiš kashanskega trgovca, ki je danes urejena kot muzej. Dejansko gre za pravi dvorec z notranjimi dvorišči in lepo urejenimi vrtovi. Na strehi bližnjega hamama smo se razgledali po starem delu mesta, nato je bil že čas za kosilo v še eni od odličnih restavracij.

Po kosilu smo se zapeljali do slavnih vrtov Fin na robu mesta. Gre za klasičen primer ograjenih perzijskih vrtov iz 16. stoletja in obsega osrednji paviljon, spremljajoče objekte s hamamom na obodu ter s cipresami zasajen park z vrsto dovršeno zgrajenih bazenov, ki se napajajo iz bližnjega izvira zgolj z uporabo vodnega pritiska. Iranci imajo še danes zelo radi vrtove, parke in naravo na splošno, tako da so bili takšni kraji vedno polni ljudi, ki so uživali v sprehajanju, posedanju in seveda slikanju (Instagram in selfiji so tudi tam glavna stvar).

Vrnili smo se v stari del mesta in si ogledali še mošejo Agha Bozorg, ki je, tako kot vse v Kashanu, v celoti okrašena z mozaiki in je nadvse zanimiva s svojimi preprostimi vzorci v rjavo-modrih odtenkih, ki jo ravno v tej dodelani preprostosti naredijo tako impresivno.

Že v mraku smo v hotelu pobrali prtljago in se dobili z Naserjem, ki nas je zapeljal v svoj hotel na robu puščave, nedaleč iz mesta. Hotel stoji blizu umetnega jezera (podtalnica je tu zelo blizu pod površjem, tako da puščava ni posebno pusta) in je še delno v gradnji. Taki in podobni hoteli na odmaknjenih krajih so zelo priljubljeni predvsem pri mladih Irancih, ki se tja med vikendi in prazniki umaknejo iz mest, da se lahko malo izživijo in se sprostijo. To je pri vseh omejitvah povsem razumljivo, čeprav se nam morda zdi skorajda otročje, ko se odrasli ljudje skrivajo kot kakšni najstniki. V resnici je to precej žalostno, sploh ker so Iranci zelo odprti, družabni in radi uživajo. No, mi smo se imeli prav lepo, ko nas je po večerji večja družba iz Teherana povabila na ples ob ognju in so nas sprejeli kot stare znance. K sreči smo zaključili ob spodobni uri, medtem ko so nekateri drugi vztrajali pozno v noč …

5. dan: puščava Dasht-e Kavir – Yazd

Po zajtrku smo se odpravili na vožnjo po puščavi, bolje rečeno po robu puščave. Gre za največjo puščavo v osrednjem delu Irana, ki pa ima zaradi okoliških gora kar solidno zalogo podtalne vode. V bližini hotela smo naleteli na čredo kamel, ki so res zabavne živali s svojimi izrazitimi obraznimi mimikami. Še malo naprej smo se sprehodili po peščenih sipinah, medtem nas je dohitela tudi skupina naših večernih znancev, ki so se nadvse zabavali s tekanjem in valjanjem po pesku. Naš vodnik pa je takoj izkoristil tiste pol ure, da je nabral les, zakuril ogenj in skuhal čaj (Iranci si ga pač radi privoščijo ob vsaki priložnosti). Zapeljali smo se še naprej do slanega jezera, ki je bilo po nočnem dežju (!) precej blatno in žal ni napravilo tako močnega vtisa kot bi ga sicer. Na splošno nismo videli nič posebnega, česar nimajo tudi druge puščave po svetu, a vendar je pokrajina zanimiva in raznolika.

Bližala se je ura kosila in Naser nas je zapeljal na svojo kmetijo v vasi pred Kashanom. Tam smo si ogledali njegove arabske konje, on pa se je lotil peke kebaba, da smo kmalu spet vzdihovali od zadovoljstva. Medtem je prišel tudi naš prevoz za naslednje dni in po kosilu nas je čakalo kakšne štiri ure vožnje do še enega puščavskega mesta Yazd.

Podobno kot Kashan ima tudi Yazd zelo prijetno staro mesto in tudi tu smo se nastanili v lepo urejenem hotelu z notranjim dvoriščem in jedilnico na strehi. Seveda smo šli takoj ven na večerjo. Faršid nas je popeljal po zavitih uličicah do ene od mnogih restavracij, kjer smo na strehi uživali v nočnih razgledih in okusni večerji. V tem vročem puščavskem mestu je nočno posedanje na strehah seveda zelo priljubljeno med domačini.

6. dan: Yazd

Kot Kashan je tudi Yazd versko mesto, s tem, da se tu srečujeta dve različni veri, ki sta obe močno izoblikovali iransko družbo. Že pogled s strehe razkrije množico visokih minaretov in kupol ter badgirje raznih velikosti in oblik.

Najprej smo se sprehodili po ozkih ulicah starega mesta, ki je skoraj v celoti zgrajeno iz blata in slame, do osrednje mošeje Jameh, ki je lep primer mojstrske arhitekture s tipičnimi mozaiki. Yazd je med drugim znan po proizvodnji keramike in preprog.

Sledil je sprehod po starem mestu, skozi komaj prebujajoči se bazar, obiskali smo razkošno trgovsko hišo z lastnim kanatom, ki je danes preurejena v hotel. Kmalu smo prišli do osrednjega trga Chakmak, ki je obkrožen z arkadami in impozantno mošejo iz 15. stoletja.

Nato smo se zapeljali na rob mesta in prišli v drug svet. Yazd je bil že v preteklosti pomembno središče Zoroastrijanske vere in še danes v mestu ter okolici živi ena večjih skupnosti te starodavne vere v Iranu (sicer jih je največ v Indiji, kamor so se preselili po prihodu Arabcev in islama v 7. stoletju). Nekoč daleč iz mesta, danes pa že skoraj obkrožena z novim delom Yazda, stojita stolpa tišine, kjer so še do pred 60 leti izvajali t.i. nebesne pokope, pri čemer so trupla umrlih polagali na stolpa, da so jih pospravile ujede. Zdaj so ti pokopi seveda prepovedani, zraven pa je urejeno običajno pokopališče.

Na poti nazaj v mesto smo se ustavili v ulici mlinov, kjer izdelujejo heno v prahu in jo izvažajo po celem svetu. Nato smo se sprehodili  po vrtu Dowlat Abad, sredi katerega stoji lep paviljon. Po vsem tem je bil že čas za kosilo, tokrat smo si za spremembo privoščili pojedino v arabski restavraciji.

Po kosilu smo si ogledali enega najpomembnejših zoroastrijanskih templjev, kjer “večni ogenj” gori menda že 1500 let. Zanimivo, kako malo vemo o tej starodavni veri, čeprav je vsaj posredno vplivala na vsa tri velika verstva (in še kakšno), ki so se pojavila kasneje. In čeprav so Iranci formalno v veliki večini muslimani, menda marsikdo ne sledi islamskim načelom, temveč se bolj poistoveti z izročili Zoroastrijanstva, ki je bila več kot tisoč let pred prihodom islama tudi državna vera in je posledično precej globoko vpeta v perzijski miselnosti.

Popoldne smo si vzeli nekaj časa za nakupe, zvečer pa smo se sprehodili pogledat tradicionalno vadbo Zurkhaneh. Tradicija izvira še iz antičnih časov in združuje borilne veščine, vaje za moč in spiritualne vaje, ves čas ob spremljavi glasbe. Precej nenavadno izgleda, da nismo vedeli, kaj naj si mislimo. Nedvomno pa so bili nastopajoči izredno močni in natrenirani. Po tem smo se sprehodili skozi lepo osvetljeno in prijetno mesto do še ene restavracije na strehi za zaključek dneva.

7. dan: Yazd – Pasargade – Naqsh-e Rostam – Perzepolis – Širaz

Dan za spoznavanje zgodovine Perzije. Iz Yazda smo se zapeljali proti jugozahodu in že kmalu smo prišli v vznožje gora, pod katerimi leži več vasic v zelenju, kjer ima veliko ljudi iz Yazda vikende. Cesta se je začela zložno vzpenjati do 2500-metrskega prelaza, za njim se razteza širna in pusta planota, čez čas pa smo se preko nekoliko nižjega prelaza spustili v občutno bolj rodovitno pokrajino.

Po več urah vožnje smo se ustavili za ogled grobnice Kira II Velikega v Pasargadah. Nekoč je bilo tam celo mesto, prestolnica tega mogočnega in pomembnega kralja Ahamenidskega kraljestva iz 6. stoletja pr. n. št. Danes se sredi ravnice dviga zgolj njegova preprosta grobnica, ki ravno v tej preprostosti deluje še bolj mogočno.

V bližini smo šli na okusno kosilo, saj že dolgo nismo jedli, kar v Iranu pač ne gre. Po slabi uri vožnje pa smo prispeli do naslednje postaje, Naqsh-e Rostam, kjer so v skale vklesane grobnice kasnejših Ahamenidskih kraljev z dodatki reliefov še kasnejših Sasanidskih vladarjev.

Le nekaj kilometrov naprej leži sloviti Perzepolis, katerega naj bi zgradil Kirov naslednik Darij I Veliki, še en od velikanov zgodovine, ki ga poznamo iz osnovnošolskih dni. Sam resda nisem poseben ljubitelj ruševin, vendar nam je Faršid postregel z dovolj podatki in zgodbami, da je bil ogled zelo zanimiv. Najbolj impresivni so presenetljivo dobro ohranjeni reliefi, ki krasijo zidove in pripovedujejo zgodbe izpred tisočletij. Perzepolis je porušil Aleksander Veliki vsega 200 let po nastanku, leta 330 pr. n. št.

Tik pod temi mogočnimi ruševinami se nahajajo bolj moderne ruševine. Tam je namreč zadnji šah leta 1971 priredil megalomansko proslavo ob praznovanju 2500-letnice perzijske monarhije in zgradil pravo mesto šotorov za goste in vse dogodke. Prav to absurdno drago razsipavanje in razkazovanje se je izkazalo za kapljo čez rob in posledično enega ključnih katalizatorjev dogodkov, ki so vodili do islamske revolucije osem let kasneje. Zdaj ti ostanki šotorskega mesta klavrno propadajo, skriti v zaraščenem gozdiču kot nekakšen sramu vreden prikaz konca nekoč veličastne civilizacije, ki še danes ponosno sije le streljaj stran. Kakšna ironija, da so zaradi odpora do ekscesov zadnjega šaha ter pretiranega vpliva ZK in ZDA, Iranci skoraj soglasno podprli ustanovitev Islamske republike, danes pa se marsikomu toži po “dobrih starih časih” … Ampak jaz seveda ne morem soditi o teh zadevah, zato se vračam na naša doživetja.

Sonce je že zašlo, nas je čakala še slaba ura vožnje do zadnjega postanka na našem potovanju. V Širaz smo prispeli že v temi in kar takoj smo se odpravili na bazar, saj je bil naslednji dan petek, ko je večina trgovin zaprtih. Mesto ima skoraj 2 milijona prebivalcev in prvi vtis je bil, da jih je večina zunaj na ulicah! Ne samo stari bazar, tudi v okolici so številne ulice in soseske polne trgovin in modernih nakupovalnih središč. Najbolj zanimiv je seveda barviti bazar in staro mesto, ki je polno lepo urejenih parkov in trgov s kavarnami in restavracijami. Po nakupih in sprehodu smo si privoščili še eno odlično večerjo v prijetni restavraciji, da smo kar stokali od zadovoljstva (ali je bilo morda od prenažrtosti?).

8. dan: Širaz

Širaz slovi kot mesto pesnikov, vina in cvetja. Žal vino zadnjih 40 let pridelujejo le še na skrivaj, sicer pa grozdje izvažajo v tujino. Zato pa še vedno drži to o pesnikih in cvetju; v mestu so namreč urejeni številni parki, ulice krasijo drevoredi pomarančevcev in spomladi so menda vsi Širaziji malo “v rožcah”. Tudi sicer med Iranci prebivalci Širaza veljajo za najbolj sproščene (tudi lene, so pač južnaki) in vsak moški si želi Širazijko za ženo. Sploh je bilo vzdušje nadvse ležerno, s pridihom eksotike.

Zjutraj smo si najprej ogledali mošejo Nasir al-Mulk, ki je od zunaj komaj opazna (na splošno so v Širazu tipični nizki, neizstopajoči minareti). Notranje dvorišče je kot običajno zelo prijetno urejeno, najbolj čudovita pa je ženska molilnica, v kateri dopoldansko sonce ustvarja enkratne barve, ki poživijo umetelne detajle. Seveda je težko narediti dobro fotografijo ob množici obiskovalcev, a kljub gneči je vzdušje prijetno (govorim o gneči, a kako bi šele bilo, če bi bila takšna mošeja kje v Evropi!).

Zatem smo se sprehodili po lepo urejenem vrtu Naranjestan z malce kičasto palačo, kjer je urejen muzej. Naprej smo se zapeljali do Hafezovega mavzoleja na robu mesta, ki je tudi priljubljeno zbirališče mladih in starih romantikov. Hafez je najpomembnejši perzijski pesnik in njegovo zbirko pesmi Divan ima vsak iranski dom, saj se o bolj ali manj pomembnih življenjskih odločitvah Iranci rajši kot s Koranom posvetujejo s Hafezovimi verzi. Tudi Faršid je bil vidno ganjen, ko nam je pripovedoval o Hafezu, čeprav je bil nam tisti park z mavzolejem le še en od mnogih lepo urejenih parkov.

Nadaljevali smo z ležernim sprehodom skozi najbolj znan botanični vrt Eram, nekoč kraljevi vrt, danes pa v upravljanju bližnje univerze. Vrt je tipično skrbno urejen z dvorcem, bazenom in vodnimi kanali ter obširnim parkom mogočnih cipres in raznovrstnim drugim rastjem. Seveda je to še en izredno priljubljen kraj, kjer domačini vse dneve uživajo in se sproščajo.

Napočil je že čas kosila in zapeljali smo se v restavracijo, menda poznano po celem Iranu. Na splošno je v Širazu izredno veliko restavracij in kavarn, ljudje tu res radi in res dobro jedo. V moderno oblikovani stavbi je dejansko pet etaž in v vsaki druga restavracija, prav vse pa so zelo priljubljene in ne dvomim, da tudi odlične. Mi smo si privoščili kosilo v tradicionalni iranski restavraciji, ki je bilo seveda zelo okusno in obilno, ob spremljavi žive glasbe.

Po kosilu smo zmogli še zadnji turistični ogled, in sicer Shah Cheragh. Gre za ogromen kompleks, ki je tekom stoletij (od cca 1130) zrasel okoli grobnic dveh bratov enega od imamov, kar je za šiite menda hudo pomembna zadeva, toliko bolj, ker je od dvanajstih šiitskih imamov (ki so bili sorodniki Mohameda) le eden pokopan na območju Irana (v Mashadu). Vsi ti dedni spori izpred več kot tisočletja so botrovali razkolu med suniti in šiiti in prav neverjetno je, kako pomembna so še danes ta razhajanja, ki so že od nekdaj bolj političnega kot verskega pomena (čeprav, spet, sodim o stvareh, ki jih ne razumem).

Kakorkoli že, Shah Cheragh je eno najpomembnejših romarskih središč v Iranu in posledično ga nenehno širijo, da privabijo še več romarjev in še več denarja za še dodatne širitve … Raje ne pomislim koliko denarja se steka sem, medtem ko ljudje že desetletja živijo v primežu sankcij, inflacije in brezposelnosti. Seveda pa ne gre zanikati, da so zgradbe naravnost fantastične, prave umetnine in arhitekturni presežki. Pred le nekaj leti so zgradili novo veliko mošejo, ki ne zaostaja dosti za tistimi iz zlatih časov perzijske arhitekture.

Ko se je zvečerilo, smo se morali posloviti od našega Faršida in voznika, ki sta se vrnila v Isfahan, seveda z obljubo, da se kmalu spet vrnemo. Zvečer smo se nato sprehajali po mestu in vpijali še zadnje vtise. Večerjo smo kar izpustili, da smo si vsaj malo oddahnili od nenehnega hranjenja, tako da smo šli le na čaj in tortico.

9. dan: treking nad Širazom – Teheran

Po zajtrku nas je v hotelu pričakal g. Hamidi, naš vodnik za zadnji dan. Dejansko je bilo res fino, da smo zamenjali več vodnikov, saj je bil vsak po svoje zanimiv in je po svoje popestril potovanje. Sploh g. Hamidi je bil prav poseben karakter, dobrovoljen stari gospod, ki pa žal ni znal dobro angleško. Škoda, saj se mu je videlo, da je poln zanimivih zgodb o svojih hribovskih dogodivščinah. Kljub temu smo se lepo razumeli in se zabavali v njegovi družbi. Mislim pa, da je bil tudi on vesel, da nas je lahko vodil in nas spotoma kaj poučil.

Zapeljali smo se proti južnemu delu Zagrosa, ki se dviga prav blizu nad mestom. Lepo obdelane površine in gozdiči so pričali o vodnatosti pokrajine, parkirali pa smo ob potoku, kjer so bili v senci gozda urejeni številni prostori za piknik. Od tam smo se odpravili po suhem kanjonu navzgor in se že kmalu znašli med visokimi stenami iz konglomerata. Sprva smo sledili stezi, čez čas pa so se stene okoli nas zaprle in je bilo treba malo poplezati. Maruša se je na nekem skoku pustila varovati z vrvjo, bolj iz vljudnosti kot zaradi zahtevnosti. V resnici nas je bolj skrbelo, da bi nam g. Hamidi kam padel, kljub temu, da je tu hodil že neštetokrat. No, pa je kar z veseljem plezal kot mladenič. Po parih urah hoje in poplezavanja skozi občasno zelo ozke soteske smo dosegli zeleno dolino med visokimi vrhovi, kjer smo si med drevesi privoščili kratko malico.

Časa nismo imeli na pretek, zato smo se vrnili, najprej po isti poti in spodaj po zgornji poti nad kanjonom, da smo se izognili najtežjim mestom. Le malo naprej smo se zapeljali v manjšo vasico, nad katero smo sledili potoku skozi gozd, mimo vrste prostorov za piknik do slapa. Odkrito rečeno imamo pri nas veliko takšnih in mnoge lepše. Seveda pa so v notranjosti Zagrosa menda bistveno bolj zanimivi kanjoni z možnostmi kanjoninga, vendar v tem času ni bila prava sezona za to. Morda kdaj drugič.

G. Hamidi nas je seveda peljal na kosilo v še eno odlično restavracijo v Širazu, nato pa na letališče, od koder smo poleteli v Teheran. Notranje letališče je bliže mesta in tam nas je ponovno čakal Hamid, ki nas je spet peljal k sebi domov, kakšne pol ure od letališča. Tam nas je čakalo še zadnje presenečenje – Zohre, naša prijateljica s prvega obiska. Kot da to ni bilo dovolj, nam je pripravila še zadnjo obilno in odlično večerjo.

Pozno zvečer smo se poslovili in zapeljali na letališče, v nedeljo pa smo bili že sredi dneva nazaj v turobnem novembru. Tudi ob drugem obisku sem imel visoka pričakovanja in tudi tokrat jih je Iran zlahka presegel. Hamid in vsa ekipa so se res izkazali s pozornostjo in trudom, potovanje je bilo udobno, raznoliko in bogato z ljudmi, zgodovino, kulturo, naravo ter seveda – odlično hrano. Za konec lahko dodam le še: Iran, se vidimo!