Ko smo govorili, da gremo smučat v Iran, smo dobili tudi komentarje, če bomo smučali po puščavi. Zato takoj razjasnimo. Poletja so tam res neznosno vroča, a zime so (praviloma) mrzle in snežene, kljub temu je vreme pogosto stabilno, mrzlo in suho. Iran ima površino kot Francija in Nemčija skupaj in je pretežno gorat. Na severu leži gorovje Alborz, južneje pa se od Turčije približno 1500 km proti jugovzhodu vse do Perzijskega zaliva vleče gorovje Zagros. V Iranu je okoli 150 štiritisočakov (v Alpah jih je 82). Skratka: ne samo, da tam lahko smučaš po puščavi, tudi v pravih gorah je možnosti, z vidika dobe človeškega življenja, neskončno.

Zdaj ko se strinjamo, da je smučarski izlet v Iran dobra ideja, lahko povem, da je bila letošnja zima neobičajno suha in topla. Snega je bilo izredno malo in tudi temperature so bile povsem pomladanske. Kakšna smola! In ravno letos, ko je narava pri nas tako radodarna s snegom. Saj smo se še sami spraševali čemu neki hodimo tako daleč, da bomo na koncu res pristali v puščavi!? Naše godrnjanje o slabih razmerah za smuko je sicer nepomembno, ko pomislimo, da sta obe pogorji glavna vodna vira za državo, ki jo poleti že itak pestijo suše.

No, mi smo se v začetku februarja odpravili z upanjem na najboljše (ter s pohodnimi čevlji za rezervo). In Iran nas je sprejel z vso svojo gostoljubnostjo in nas lepo presenetil. Tako smo dobili ne le teden (pomladanske) smuke, ampak še mnogo več – izkušnjo raznolike dežele čudovitih ljudi, ki so nas navdušili nad državo, o kateri imamo po krivici negativne predsodke in stereotipe. Jaz sem že pred leti razmišljal o potovanju po Iranu; tokrat pa je bila prioriteta smučanje, tako da smo doživeli le majhen košček dežele – a vseeno smo videli pol sveta (beri: Isfahan), predvsem pa smo dobili prvi vtis in željo po ponovnem obisku…

1. dan: Ljubljana – Istanbul – Teheran – Chelgerd

Začetek ni bil najbolj obetaven, saj je imelo letalo iz Ljubljane zaradi obilnega sneženja tri ure zamude. K sreči smo v Istanbulu v vsega dveh minutah dobili nove karte za naslednji let in tako, namesto zjutraj, prileteli v Teheran sredi dneva. Potem nas je čakalo še osem ur vožnje na jug, mimo Isfahana in navzgor v osrčje centralnega dela gorovja Zagros.

Naše izhodišče je bilo v malem mestu Chelgerd na okoli 2300 m, kjer ni prav nič zanimivega. Bivali smo v nekakšnem prenočišču za učitelje, ki je bilo v tem času prazno in je ponujalo najbolj udobno možnost nastanitve. Ni ravno hotel, ampak razen WC školjke in papirja nam ni nič manjkalo.

2. dan: Cherry (Gilas) Shahriari 3272 m

V Chelgerdu nas je pričakal Hamid, vodnik in vodja agencije, ki je skrbel za nas ves čas – tudi ko ga ni bilo z nami. Turno smučanje v Iranu je še povsem novo, saj so ga “odkrili” šele pred nekaj leti. Hamid pravi, da turno smuča le okoli petdeset (50!) Irancev. Veliko bolj močni so na področju alpinizma (tudi v svetovnem merilu), tako da je bilo vodenje zelo profesionalno, kljub temu, da smo bili klienti boljši smučarji od vodnika…

Med vožnjo do izhodišča je Hamid celo pot prepeval, med turo pa smo izvedeli še marsikaj zanimivega o Iranu in Irancih. Prvi dan sta se nam pridružila še Zohre (ženska) in Zanja (moški), oba tudi alpinistična inštruktorja in očitno bodoča smučarska vodnika.

Pogled na borno zasnežena pobočja ni bil obetaven, a prednost vodenih tur se je pokazala v poznavanju terenov, tako da smo naslednjih pet dni vsakič našli dovolj zasnežene kotičke, da smo prismučali do ceste. Že prvi dan smo z navdušenjem ugotovili, da so bile osojne lege spodobno zasnežene, medtem ko smo na drugi strani doline gledali rjave tritisočake…

Naslednja ugotovitev je bila, da je sonce v tistih krajih peklensko vroče! A vsaj poskrbelo je za nebeške razglede. In kljub žgočemu soncu in neobičajno visokim temperaturam smo bili prvi dan presenečeni, da je en teden po sneženju sneg v senčnih legah ostal povsem suh (zaradi zelo suhega ozračja). Smuka je bila dejansko prav odlična! Le v spodnjem delu je bilo preveč kamenja pod skromno snežno odejo. Za piko na i je manjkalo le pivo, to pa v Iranu “stane” 80 udarcev z bičem. Mislim, da tam ne poznajo polovičke, če plačaš v osmih dneh.

3. dan: Samsami 3473 m

Drugi dan smo se z večjimi pričakovanji zapeljali na prelaz Samsami na okoli 2800 m po cesti, ki je bila zgrajena v času vojne z Irakom. Zanimivo, da smo v vseh večjih in manjših krajih ob cesti opazili slike mladih fantov – mučenikov, ki jih na ta način slavijo še več kot trideset let po (nesmiselni) smrti.

Danes pa vojaške ceste omogočajo dostope vsaj v nekatere predele te orjaške gorske verige. V teh krajih sicer še vedno živijo nomadi plemena Bahtiari in pogosto smo na turah videli kamnite zidove, kjer si poleti postavijo bivališča. Iran je nasploh narodnostno zelo raznolik, posledično je zelo zanimiva tudi mešanica kulture, jezikov, običajev in kulinarike, da o zgodovini ne govorim. Morda najbolj neobičajno pa je, da se različna ljudstva med seboj menda zelo dobro razumejo in uspešno sobivajo.

Tokratna tura je bila predvsem dolgo popotovanje z dolgim prečenjem pod žgočim soncem, z vmesnim spustom in mučnim vzponom do izredno razglednega vrha. Ker je imel Hamid celo ekipo (z lastnimi kuharji, vodniki in vozniki – večina je bila vse to hkrati), smo si lahko privoščili ture s poljubnimi izhodišči in cilji. Tako smo z vrha smučali naravnost navzdol po neskončnem grabnu, ki se je spodaj zaprl v slikovit kanjon in nas izpljunil v majhni vasici tik pod cesto v dolini. Krasna tura z enkratnimi tereni. Žal se je zaradi nočnega vetra naredila skorja, tako da je bila smuka, razen v zgornjem delu, bolj žalostna.

4. dan: Niakan 3466 m

Na zajtrku nas je pozdravil Hamed, ki je v Chelgerd prišel ponoči in je bil naš vodnik v prihodnjih dneh. Posrečen mali mož, ki pa prvi dan z nami ni imel ravno sreče. A morda smo se tudi zaradi teh dogodkov toliko bolj spoprijateljili z njim v naslednjih dneh. Seveda so k temu pripomogle tudi njegove zgodbe; na primer tista, ko so ga ustavili na motorju z 20 kg grozdja, ki jih je tovoril domov za izdelavo vina. Alkohol je v Iranu strogo prepovedan, a na skrivaj ga skoraj vsi pijejo in ga tudi sami proizvajajo.

Na splošno se zdi, da Iranci živijo dvojno življenje: eno v javnosti, kjer vlada polno omejitev in prepovedi, drugo pa v zasebnosti, kjer strogi režim nima nobene veljave. To niti ni čudno, saj je kar polovica prebivalstva mlajša od 30 let, so visoko izobraženi, živijo v mestih in – imajo internet. Morda je režim res nepopustljiv, a zdi se, da pod površjem kar vre od želje po spremembi.

S Hamedom smo se zapeljali v bližnjo vasico in se po dolgi, ravno dovolj zasneženi dolini le zložno vzpenjali. Počasi so se okoli nas začela odpirati enkratna pobočja in kar hudo nam je bilo ob tako skromni snežni odeji. Med vzponom se je pokazala pomanjkljiva izkušenost vodnika (v smislu izbire smeri vzpona) in slaba disciplina klientov (pač nismo navajeni hoje z vodnikom), tako da smo šli občasno kar malo po svoje.

Po dolgem vzponu smo končno dosegli nek vrh v grebenu, kjer smo zaključili, do glavnega vrha je vodil še zelo razvlečen greben (razsežnosti so tam večje, kot smo jih vajeni). Spustili smo se po zares čudovitem kuloarju naravnost navzdol, kjer pa je bila na žalost skorja. Še pred tem je izginil D., ki je šel kar po svoje po grebenu nekam naprej in ko smo se spustili za rob, se je že vračal nazaj k nam, potem pa odsmučal po smeri vzpona. Ker nismo vedeli kam je šel, smo ga še dolgo čakali in ga šli navzgor iskat, on pa nas je medtem čakal v vasi, kamor smo prismučali že v temi… Res pametno, takole sredi Irana kar tavati po svoje! No, k sreči se je vse dobro izšlo in vsaj ostali smo se posledično bolj zbližali s Hamedom, ki je bil takrat močno prestrašen. Na koncu je bila tudi to poučna izkušnja – izbira ekipe in predvsem komunikacija sta zelo pomembna!

5. dan: sedlo 3030 m in greben pod Chery 3161 m

Četrti dan smo si privoščili krajšo in nestresno turo, ki nam je prišla zelo prav. Malo smo bili že utrujeni in tudi motivacija je pešala zaradi bolj slabe smuke v zadnjih dveh dneh. Ta dan pa se je spet vse zasukalo na bolje.

S Hamedom smo se pogovorili in se bolje spoznali, imeli smo veliko postankov, saj smo morali pojesti vse dobrote, ki so nam jih vsakodnevno pripravljali za na pot. Zelo lepo so skrbeli za nas in stradali res nismo. Po obilnem zajtrku smo za na pot vsak dan dobili sendviče, piškote, čokolade, bombone, sok in čaj, da so bili nahrbtniki kar prepolni!

Ta dan smo se napotili v presenetljivo bogato zasneženo dolinico in se najprej povzpeli na sedlo, s katerega se je odprl lep pogled na drugo stran – hitro smo bili dogovorjeni kam gremo naslednji dan! Smuka s sedla nazaj pomladansko uživaška (skorje že ni bilo več) in malo nižje smo se ponovno povzpeli po strmem pobočju do grebena na drugi strani. Tudi tu smuka odlična in vse do doline smo privijugali z nasmeški na obrazih.

Ker smo bili že zgodaj nazaj v sobi, smo se odpravili na popoldanski sprehod po Chelgerdu, kjer kot rečeno ni nič za videti, a je po svoje ravno zato zanimivo. Večina hiš je nedokončanih, tudi bogato zastavljeni državni projekti nesrečno čakajo boljše čase. V zadnjih desetletjih je tudi v Iranu prisotna močna urbanizacija in večja mesta težko dohajajo hiter porast prebivalstva. Največja znamenitost Chelgerda je vodni tunel, skozi katerega je speljana voda z druge strani gorovja, ki oskrbuje Isfahan.

A najbolj zanimivi so Iranci sami. Med sprehajanjem po ulicah so nas večkrat vprašali od kje smo, kaj tam počnemo, če rabimo pomoč ali prevoz… Nekdo nam je celo dal svež kruh, kar tako. Še veliko več podobnih srečanj smo doživeli kasneje v Isfahanu. Morda se ne sliši veliko, a ta odprtost, dobrosrčnost in iskreno gostoljubje so verjetno najboljši razlogi za obisk Irana.

6. dan: vrh blizu Samsami 3670 m

Imena vrhov nam je naknadno poslal Hamid, dosežene višine so z GPS-ja. Pri vsej množici vrhov je razumljivo prisotna precejšnja zmeda z imeni, saj imajo v vsaki dolini drugačno poimenovanje. Tako ali tako pa smo prehodili le neznaten košček tega ožjega območja Zagrosa. Mikavni štiritisočaki so bili zaradi dolgih dostopov po dolinah predaleč.

Tokratna tura je bila precej razgibana z nešteto možnostmi – saj bi lahko pet dni zapored tu smučali pa ne bi izčrpali vseh variant spustov! Sploh v zgornjem delu so se nam med prečenjem po grebenu za vsakim robom odpirala nova širna pobočja, da kar nismo vedeli kod bi se spustili. No, izbrali smo seveda najboljšo možnost in odvriskali navzdol po neskončnih smučiščih… Nižje se je svet zaprl v ozek kanjon, kjer je bila sicer skorja, ampak nam to ni pokvarilo navdušenja nad celotno turo.

Je že tako, da se je treba pri turni smuki prilagoditi razmeram in te pogosto (oziroma kar večinoma) pač niso idealne. Mi smo torej klavrni zimi navkljub vsak dan smučali in na koncu prav uspešno zaključili. Verjetno bolje tako, smo se vsaj naužili sonca in razgledov. Kaj bi tam gor počeli v slabem vremenu, ne vem.

Za naslednji dan smo imeli sprva v načrtu krajšo dopoldansko turo, a smo se premislili in se že prej odpravili v Isfahan, kjer smo tako preživeli dan in pol. To pa si seveda zasluži svojo objavo…