Pravijo, da je Isfahan pol sveta. Kako torej sploh začeti z opisom? Morda najbolje kar s povabilom k obisku; nisem še uspel videti ostale polovice sveta, da bi lahko primerjal, ampak z gotovostjo trdim, da je Isfahan nekaj posebnega.

Kot nekdanja prestolnica Perzije je mesto največji razcvet doživelo v 16. in 17. stoletju, ko je bila zgrajena vrsta palač, mošej, pokritih mostov in seveda trg Naghsh-e Jahan, ki predstavljajo enega vrhuncev islamsko-perzijske arhitekture.

Danes 2-milijonsko mesto leži na višini okoli 1600 m, tako da ima prijetno podnebje s 340 sončnimi dnevi na leto. Seveda je to turistično najbolj obiskano mesto v Iranu, a večina obiskovalcev je itak Irancev. V kakšni drugi državi bi takšno mesto verjetno štelo turiste v milijonih…

Mi smo tja prispeli v petek sredi dneva in v hotelu nas je že pričakal vodič Faršid, Hamidov prijatelj, sicer tudi sam gorski vodnik, predvsem pa velik poznavalec Isfahana. Vodeni ogled smo imeli dogovorjen za naslednji dan, za začetek nam je dal nekaj napotkov in denarja, saj ga do takrat sploh nismo rabili, petek pa je pri njih nedelja in so bile banke in menjalnice zaprte.

Po Faršidovem nasvetu smo se sprehodili do armenske četrti Julfa, ki je zelo prijetna za pohajkovanje ter uživanje v številnih kavarnah in restavracijah. Pot do tja nas je vodila preko znamenitega mostu triintridesetih lokov, ki se pne preko reke v dolžini 295 metrov. Zares lep most, ki je tudi priljubljeno zbirališče, sploh ponoči, ko osvetljen dobi še poseben čar. Žalosten je le pogled na suho rečno strugo. Vode namreč že kakšnih deset let ni, saj vso porabijo za namakanje polj, v mestu pa reka teče menda le kak mesec ali dva spomladi.

Armenska četrt sredi Isfahana je morda nekoliko nepričakovano doživetje s številnimi krščanskimi cerkvami. V resnici so Iranci zelo strpni do drugih ver in mnogi so si z zanimanjem ogledovali katedralo Vank in bližnji muzej.

Z velikim zanimanjem so se ukvarjali tudi z nami, saj so nas kar naprej ogovarjali, spraševali iz kje smo (in večinoma poznali Slovenijo), kako nam je všeč Iran, se slikali z nami, da so objavili na Instagramu, omenili, da je kakšna prijateljica samska… (Ženske morajo sicer biti zakrite, ampak niso prav nič sramežljive in so tudi povsem samostojne.) Vse to povsem nevsiljivo in z iskreno navdušenostjo.

Prav prijetno vzdušje je vladalo v mestu, kjer so bile ulice polne ljudi še ob 11h zvečer, ko so bile tudi trgovine in kavarne še odprte. Iranci so zelo družabni in radi kofetkajo in čajčkajo, so pa tudi precej sladkosnedi. Naslednji dan smo na primer poizkusili bizarno isfahansko sladico iz jogurta, sladkorja, rumenjaka, žafrana in trakcev ovčje vratovine. Okusa res ne znam opisati, a bilo je presenetljivo dobro.

Navdušeni smo bili tudi nad večerjo v tradicionalni restavraciji na robu Armenske četrti, ki so nam jo priporočili v hotelu. Izbiro menija smo prepustili njim in tako dobili mešanico slastnih dobrot, na koncu čaj z vrtničnimi cvetovi in dateljni ter povrhu še sadje. Vse skupaj za 1,5 mio Rialov, kar se nam je zdelo odločno premalo in smo zaokrožili na 2 milijona (to je vsega okoli 35 € za šest ljudi!). Po vsem tem smo se lepo naspali pred naslednjim dnem, ko nas je šele čakal ogled največjih znamenitosti…

Po evropskem zajtrku v hotelu smo se z Faršidom odpravili na ogled. Najprej skozi kraljevi park s poletno palačo. V Isfahanu je veliko parkov, na splošno so Iranci radi v naravi in zelo priljubljeno je piknikovanje. Med vikendi se najrajši zapeljejo iz mesta in cel dan posedajo, da je le nekje zunaj. Med vožnjo proti mestu smo opazili celo takšne, ki so parkirali vsega 100 metrov od avtoceste in sedeli med skalami, očitno zadovoljni, da so v naravi…

Po kratkem sprehodu smo se znašli na trgu Naghsh-e Jahan (kar pomeni “podoba sveta”, imenovan tudi Imamov trg), ki predstavlja kronski biser in srce Isfahana. Tam smo preživeli velik del dneva, saj smo imeli kaj videti.

Najprej smo obiskali Imamovo mošejo, ki je osrednja mestna mošeja. Slike bodo povedale več kot bi mogel napisati. Manjša mošeja na zahodnem delu trga je bila včasih zasebna mošeja za kraljevo družino. Navzven manj vpadljiva, a v notranjosti so detajli prav tako fascinantni. Kraljeva palača na vzhodnem delu je bila zaradi obnove žal zaprta.

Celoten trg je obdan z arkadami, kjer so trgovinice z vhodi s trga in s pokritega hodnika v notranjosti. V nadstropju so skladišča trgovcev. Na severni strani trga je glavni vhod v bazar, ki je eden največjih pokritih bazarjev s pravim labirintom uličic, polnih obrtnikov in prodajalcev.

Po (pre)obilnem kosilu smo se sprehodili še do bližnje palače Chehel Sotoun (40 stebrov), ki je v slabšem stanju, ima pa nekaj zanimivih fresk, ki niso ravno običajne v islamski arhitekturi (na eni je celo delno gola ženska).

Sprehodili smo se čez še en znamenit most Khaju, nato pa obiskali zoroastrijanski tempelj. V Iranu živi ena večjih skupnosti te starodavne vere, ki je imela zelo pomemben vpliv na šiizem, ki je od leta 1501 uradna vera v Iranu.

Obiskali smo še glasbeni muzej, kjer so nam v živo zaigrali na njihove inštrumente, spoznali pa smo koliko kulture in umetnosti izhaja iz Perzije. Za konec nas je Faršid peljal na večerjo, ki jo je, tako kot prej kosilo, sam plačal. Na naše ugovore je rekel le, da mu je to dolžnost kot gostitelju. Res se je zelo potrudil in nam postregel z ogromno zanimivimi podatki in vsakdanjimi zgodbami, ki so nas še dodatno navdušile nad to deželo in njenimi ljudmi.

Po kar napornem dnevu smo se ob 11h zvečer naložili v kombi, ki nas je odpeljal do teheranskega letališča in naslednje dopoldne smo bili že v centru Istanbula. Jaz že tretjič takole na hitro, ampak je vsekakor bolje iti na kebab v center kot pa 8 ur ždeti na letališču. Tokrat smo imeli sicer prvič na tem potovanju slabo vreme in smo v dežju zbežali nazaj na letališče, kjer smo si za zaključek privoščili prvo pivo v zadnjem tednu. In ravno po zaslugi Turkish airlines nam je Iran zelo blizu, tako da… kdo ve, mogoče pa še kdaj.