Še ena lepa jesenska sobota, ki jo je veljalo izkoristiti za dolgo in sončno turo. Po jugozahodnem grebenu na Kočno sem pred časom že šel, takrat žal v bolj slabem vremenu in sem seveda čakal naslednjo priložnost. Tokrat se mi je pridružila še Nežica, dan je bil kot nalašč za popolno doživetje tega razgibanega vzpona. Moram pa reči, da sem tudi po vseh obiskih Kočne vsakič znova presenečen, kako dolga in naporna tura je to, s katerekoli strani se je že lotiš.

Kratek čas po markirani poti in po kolovozu, ki se izteče v strmem brezpotnem gozdu. Sledi po mojem najbolj naporen in orientacijsko zahteven del ture. Saj ne vem, ali sem prejšnjič našel lepše prehode, ali pa sem le pozabil kako je bilo … V vsakem primeru sva v prečenju proti levi sčasoma prišla do grape, kjer se je končno odprl pogled proti Malim vratcem, ki sva jih dosegla po strmih travah pod razgibano južno steno Kočne. S škrbine je kratek in strm vzpon na ta vršič, s katerega se odpre pogled na JZ greben, ki se pne visoko navzgor.

Nazaj do škrbine in začne se najlepši del vzpona, zaradi katerega sva se prej mučila v tisto strmino v gozdu. Teren je zelo razgiban in strm, ampak poplezavanje ni zahtevno, ponuja se več možnih prehodov, ves čas pa spremljajo razgledi, kot se za grebene spodobi. Grebena je za kakšnih 500 metrov, tako da užitek traja nekaj časa. Od vrha Na križu sva nadaljevala po občasno zračnem grebenu do markirane poti tik pod vrhom Kokrske Kočne.

Ker nama res ni dišal spust po tisti odurni poti, sva napravila ovinek čez Jezersko Kočno na Dolško škrbino in preko Dolcev, čez Grdi graben ter končno prispela v Suhi dol že s koncem dneva. Kot rečeno, dolga in razgibana tura, ki je odlična izbira za lep jesenski dan.