Oktober v hribih je čas za uživanje. Zato sem si ta vikend privoščil dve turi, na kakršne običajno hodim sam, saj niso posebno atraktivne in se lahko zdijo malce preveč brezciljne. Pač v smislu, da je cilj pot. Tokrat sem torej spet obiskal dvoje območij, kjer nikoli nisem pogrešal cilja.

Po zahodnih Karavankah se pogosto potepam, prehodil sem menda že velik del poti, a vedno jih povežem v malce drugačno turo, hkrati pa prav vedno odkrijem še kak skrit (in pogosto nepričakovan) kotiček. Saj niti ni važno na katerih vrhovih sem bil, tam ni noben bolj pomemben, ali mikaven od daleč. A vsi te toplo sprejmejo, če jih obiščeš in ti ponudijo mir, tišino in razgled. Na sestopu pa sem zavil s poti in sledil potoku v skrito sotesko ter tako povezal še en nov odsek v tem neskončnem labirintu. In kot vsakič mi je to le še dodaten razlog za ponoven obisk.