Vzpon na Prisank je ena tistih tur, ki te nikoli ne pusti ravnodušnega. V zimskih razmerah to velja še toliko bolj, saj gre za resno in zahtevno goro, ki je hkrati tudi ena bolj mogočnih in razglednih pri nas.

Odločitev je padla med vožnjo, ko smo opazovali prebujanje lepega dneva. Zato nas je le malo kasneje nekoliko presenetila tista snežna ploha na Vršiču. Kljub temu smo se odpravili na pot in že na začetku stopili na sneg – vzdušje je bilo nadvse zimsko, kljub siceršnji suši. No, vendarle je od Vršiča pa do vrha skoraj ves čas sneg, čeprav bi bilo na nekaj mestih dobrodošlih nekaj centimetrov več…

Sneženje je kmalu ponehalo in že čez nekaj minut se je naredil krasen dan. Zavili smo po bližnjici proti grebenu, kjer nas je za robom čakal edini pretežno kopen del vzpona; že preden smo dosegli okno, pa se je začelo zares. Večina jeklenic sicer ni zasutih in so nam bile zelo dobrodošle. Saj razmere za hojo so na splošno dobre, a je bilo marsikje treba previdno zaradi pomanjkanja snega.

Skoraj še bolj kot to nas je skrbel veter, ki je z grebena prenašal sneg in dal slutiti, da nas bo hudo tepel. K sreči se je začel umirjati in ko smo dosegli greben, ni bilo tako hudo. Greben do vrha se precej vleče, posebno zdaj, ko je nujen bolj previden korak. Hkrati pa sem vedno znova navdušen kako zelo čudovit je tam gor razgled!

Nekaj metrov pod vrhom je bilo na soncu prav prijetno za kratek odmor, nato pa nas je čakal sestop. Z vrha smo se vrnili kratek čas po grebenu in od tam sledili gazi naravnost in strmo navzdol proti jugu. Večji del smo sestopali ritensko, vendar je bilo snega (z izjemo nekaj kratkih mest) dovolj in smo zelo hitro izgubljali višino. V grapi je snega dovolj in brez težav smo prišli na prečno pot, ki nas je privedla nazaj na Vršič. Kljub nestrpnemu čakanju na novo pošiljko snega smo bili prav zadovoljni z lepo izkoriščenim dnevom.