Letos se mi res ni zdelo smiselno hoditi k sosedom, ko pa je pri nas toliko snega in smučarskih možnosti. Pa vendar bi bilo tokratno ponudbo škoda odkloniti. Sploh v teh poletnih temperaturah smo računali na boljše razmere v višjih gorah.

Na Urbanovo povabilo sem se pridružil še Gorazdu, Mihi in Dominiku. V soboto zgodaj zjutraj smo se zapeljali daleč tja do Vzhodne Tirolske v dolino Virgental in v stransko dolino Dorfertal do parkirišča, kjer smo prešli na peš pogon. Skozi dolino vodi cesta vse do Johannishütte na 2121 m, ki pa je zaprta za promet. Po kakšnih 20 minutah hoje se začne sneg in smo nadaljevali na smučeh.

Ozka dolina je izredno izpostavljena plazovom s strmih pobočij na obeh straneh in cesta je bila večinoma zasuta z debelimi plazovinami, ki so bile povrhu še polne zemlje in skal. Dobra stran je ta, da nevarnosti plazov ni več, saj je ves sneg že na dnu doline. Zato pa je bila hoja na tem delu zelo naporna, saj smo se kar naprej spotikali čez pomrznjene kose snega, se ogibali kamnom in nosili smuči preko zemlje, ki so jo prinesli talni plazovi.

Končno smo prispeli do križa na vrhu skalnega praga, nad katerim se dolina razširi in smo lahko nadaljevali z normalno hojo. Tam nas je pozdravilo sonce, ki pa v zgodnjem dopoldnevu še ni bilo pretirano vroče. Mimo koče smo se začeli vztrajno vzpenjati po širnih pobočjih in sredi dneva dosegli cilj  – Defreggerhaus na 2962 m.

Pred kočo smo se pridružili ostalim gostom pri posedanju na vročem soncu in občudovanju razgledov. Ko nam je bilo sonca dovolj, smo se šli ohladit v sobo, popoldne pa smo se odpravili na sprehod pred večerjo. Povzpeli smo se ob grebenu do sedelca, kjer je prehod na ledenik in si od tam ogledali pot proti vrhu. Potem pa smo se zagledali v bližnji grebenček in se namenili do tja. Seveda so tam razdalje malce varljive in greben se nam je odmikal, mi pa smo trmasto vztrajali do stranskega vrha nekega stranskega vrha že čez 3300 m visoko. Ampak trud je bil poplačan z lepimi razgledi, nato pa še presenetljivo zelo dobro smuko nazaj do koče, saj je bila ojužena le zgornja plast. Večerja je bila žal precej skromna, k sreči smo se že čez dan najedli svojih zalog.

Prav tako skromen zajtrk ob 6h in nekaj čez 7 smo se odpravili proti vrhu. Mudilo se nam ni, saj smo že prejšnji dan videli, da bo optimalna smuka okoli 10-11h. Seveda so vsi v koči računali podobno, tako da je bilo povsod polno mravljic, ki so lezle po širnem ledeniku navzgor. Ledenik je prekrit z debelo odejo, ki je bila zjutraj pomrznjena, tako da nismo hodili v navezi.

Enakomeren vzpon ob čedalje širših razgledih hitro mine in kmalu smo se parkirali na vršnem grebenu. Vmes smo skočili do križa na vrhu, a se v tisti gneči nismo predolgo zadrževali in rajši še malo posedeli na grebenu z razgledi na gore vse naokoli.

Zaradi vetra nismo prav dolgo zdržali in že pred deseto odsmučali. Zgoraj je bilo morda še malce pretrdo, zato smo sredi ledenika v zatišju še kakšne pol ure poležali. Kot se je izkazalo, ravno prav. Nihče od nas ni našel primerjave tako širokemu in dolgemu smučišču po katerem smo uživali v odličnih razmerah. Nismo se vračali do koče, ampak smo sledili ledeniku v desno pod grebenom in nižje po dolgem grabnu na ravnino nad Johannishütte. Vsekakor zelo priporočljiva smer spusta, ki ponuja okoli 1500 višinskih metrov spusta po zares lepih terenih.

Tudi tu je užitka prej ali slej konec in čakal nas je še vroč povratek. Nekaj poganjanja po ravnini in mimo koče po cesti do križa. K sreči je šlo že prejšnji dan in tudi ta dan pred nami več ljudi preko plazovin in so vsaj malo sčistili smučino. O kakšnem smučanju tam seveda ni govora, a vendar smo se večino časa peljali in z nekaj snemanji smuči prišli vse do konca snega na cesti, tako da nas je čakalo le še okoli 15 minut pešačenja (preko nekaj blatnih plazovin) do parkirišča.

Nevšečnosti v spodnjem delu doline in skromna ponudba koče težko pokvarijo vtis te lepe ture na enega prvakov Visokih Tur. Sploh, če ujameš lepo vreme in odlične smučarske razmere.