Kanjavec 14.4.2018

Za vikend me je Jero povabil na planino V Lazu, pridružila pa sta se nama še Slavi in Mare. V petek popoldne smo se zapeljali v Bohinj in po cesti proti planini Blato, kjer nas je malo pod slapom zaustavil sneg. Ni kaj, malo peš, nato pa na smučeh po cesti do Blata in v še lepo zasnežen gozd navzgor.

Zavili smo po direktni poti proti Lazu čez Cagovec, čeprav smo pričakovali nekaj podrtega drevja (posledica decembrskega vetroloma). No, takšnega opustošenja kot nas je pričakalo, si pač nismo zamišljali! Le kako bodo to sploh pospravili? Mi smo se s pomočjo naprednih turnosmučarskih tehnik nekako prebili čez vse ovire in naprej do Laza, kjer nas je že pričakal Stane, kmalu je prišla še skupina prijetnih Poljakov s slovenskim spremstvom.

V soboto smo se dokaj zgodaj odpravili v mrzlo jutro in kmalu zagrizli v strmino do Lazovškega prevala. Vzpon v mrzli senci je bil čisto prijeten, kljub velikim plazovinam, ki so nam omejevale okljuke in pomrznjeni podlagi, ki nam je grabila srenače. Na prevalu nas je pozdravilo sonce, ki pa je bilo ob tej uri še uvidevno in nas ni poskušalo izžeti v zameno za svetle razglede.

Za Debelim vrhom nad prečko še grozijo opasti, zato smo se podvizali mimo in nadaljevali proti Hribaricam, ki so povsem spremenjene s svojo bogato snežno oblogo. Po dolgi poti se je pred nami končno pojavil dvoglavi Kanjavec sredi neokrnjene in tihe beline.

Mare je vztrajal, da gremo še na Poprovec in potegnil v levo do tega neizrazitega vrha, ki pa zaključuje greben in ponuja krasne poglede nad Prehodavci proti zahodu. Po grebenu do zahodnega vrha Kanjavca je nato prav blizu. Z vrha je pogled zaobjel v panoramo gore blizu in daleč, to je pač tista nagrada, ki poplača ves trud.

Seveda smo se za posladek nagradili še z dolgim spustom nazaj in malo pred enajsto odsmučali. Vršno pobočje do Hribaric je bilo uživaško, še kratek postanek sredi širne beline in nazaj v Dolino za Debelim vrhom. Z Jerotom sva smučala do dna kotanje in se povzpela tistih 10 minut navzgor. Z Lazovškega prevala po lepo odpuščenem ob plazovinah in kar prehitro smo bili na planini. No, sonce je takrat že močno zažigalo, preveč za pohajanje naokoli in smo pred kočo odprli plažo…

Slavi in Mare sta se spustila v dolino, z Jerotom pa sva imela za nedeljo v načrtu še lepo turo pred poslabšanjem. Zjutraj pa so bili vrhovi že oviti v meglo, da je bil pogled prav čemeren, bilo je nemarno toplo in vlažno. Prav škoda, a v takem res nisva videla smisla, da bi rinila kam višje. Zato smo se vsi skupaj odpravili do planine pri Jezeru, ostali so zavili proti Dednemu polju, midva pa navzdol do Blata. Na tej strani ni prav nič podrtega drevja, a kakšnega užitka pri spustu ni bilo.

Naslednje presenečenje naju je čakalo na razcepu ceste proti Vogarju, saj je do tja pripeljal plug, ki sicer ni očistil ceste, je pa precej razril že tako skromno podlago. Cesta tako še vedno ni prevozna višje kot do ovinka pod slapom, a bo najbrž v nekaj dneh že možno peljati precej dlje. Kakorkoli, kljub manj uspešni nedelji bi bil po takšni soboti težko slabe volje…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.