Pa še en sončen vikend v iskanju snega. Nabor smučarskih tur se vztrajno oži, ampak v takih primerih se Tamar pogosto izkaže za dobro izbiro – in tudi v soboto se je to potrdilo. Kotovo sedlo je sicer praviloma pomladanska tura, saj temperatura je bila že temu primerna. Edini minus je bil, da je bilo sedlo ob 12h že v senci, tako da prav dolgo vseeno nismo posedali. Spust večinoma precej fajn, zgoraj zmehčano, na strmini pod Ozebnikom suh zbit sneg, nižje bolj mešano, skozi gozd sem se pa redko tako udobno peljal (kolikor je pač lahko udobno na bob stezi). Če le ne bi bilo tistega poganjanja po tekaški do Planice … Vsaj do avta prideš na smučeh, kar zadnje čase ni tako samoumevno.

V nedeljo sem si privoščil bolj počasno popoldansko turo na Svačico iz Podna, kjer gre prav tako na smučeh do avta. Tudi to turo zadnja leta čedalje bolj pogosto ponavljam, ker je blizu in udobna. Tako sem že prejšnjo soboto hodil tu mimo do Stola; v gozdu je snega od takrat še manj, ampak nekako sem še pripeljal do ceste, s kratkim peš prestopom čez potok. Dolina pod Vrtačo je še vedno v senci, a je že toliko zvoženo, da se je že kar udobno zavijalo. Tudi na vršnem delu se da posmučati skozi rušje v mehkem snegu. Smučanja torej ni ravno za prehvaliti, ampak tura kot celota je bila prav luštna.