Mustagh Ata 2017, 4. del: Aklimatizacija

8. dan: BT – T1A – BT

Kot rečeno, je bila prednost pohodov po Kirgiziji ta, da smo v bazni tabor prišli že aklimatizirani. Brez tega je življenje na 4400 m lahko hudo neprijetno. Po svoje je bližina ceste lahko torej slabost, saj se mimogrede pripelješ na 3800 m, od koder je nato le še kratek vzpon do baze, kjer bi imeli brez predhodne aklimatizacije hitro težave. Mi pa smo se že takoj naslednji dan odpravili na goro.

Vzpon na tako visok vrh seveda poteka postopno in do zdaj smo opravili le tisti bolj prijetni del aklimatizacije na nižjih višinah. Ko pa enkrat dva tedna bivaš na 4400 m in višje, morajo biti vse aktivnosti bolj premišljene, da si kar najbolj povečaš možnosti za uspeh. Predvsem si je treba vzeti dovolj časa, saj bližnjic ni, vpliv višine pa ponavadi hinavsko udari z zamikom.

Sam nisem bil prvič v visokih gorah, a Nepal je pač nekaj drugega: tam te v višinskem taboru že čaka prtljaga, šotor in večerja. Tu pa smo bili nad bazo prepuščeni samim sebi. Težak nahrbtnik pomeni veliko razliko že na turah v naših gorah, na višini je to lahko že eden ključnih dejavnikov uspeha.

Eden naših adutov je bil Iztok, ki je bil že dvakrat na gori in je poznal pot in lokacije taborov. Tako smo mislim da pametno zastavili logistiko na hribu in si zmanjšali bremena. Bazni tabor leži tik pod vznožjem in prvi del poti se takoj požene navzgor po strmi moreni. Ker smo se vsi dobro počutili, je bilo nevarno, da bi se prehitro zagnali navzgor, po možnosti težko obteženi.

Prvi vzpon smo zato zastavili v kar se da počasnem tempu. To niti ni tako enostavno kot se sliši, saj se moraš ves čas zavestno zadrževati, da hodiš kot da je kaj narobe s teboj in povrhu še kar naprej počivaš. K sreči je pot kljub strmini udobna in lepo uhojena, končno se je tudi zjasnilo in smo se lahko zaposlili z razgledovanjem. S seboj smo nesli del opreme, ki smo jo pustili zgoraj, da nam je bilo naslednji dan lažje.

Prvi sneg se je pojavil na okoli 5000 m, mi pa smo nadaljevali do večje skale na približno 5100 m, kjer se je začel večni sneg. Tam je bilo že nekaj šotorov, mi pa smo opremo pustili med skalami, malo posedeli in se spustili nazaj v bazo. Za prvi dan je šlo zelo gladko.

9. dan: BT – T1A

Naslednji dan smo ponovili vajo z drugim delom opreme in nad skalo postavili spodnjo enko, recimo ji T1A (5100 m). Tam smo vse do konca ohranili en šotor, ki je služil za hrambo opreme, predvsem smuči, saj je bila to tudi točka do koder se je dalo prismučati.

V skupini nas je bilo 7 smučarjev in 2 pešaka, oziroma krpljarja. Zaradi dokaj položnih pobočij in pogosto velikih količin snega, imajo vsi krplje ali smuči, pri čemer nas je bilo smučarjev le nekaj odstotkov. Kljub temu, da smo bili smučarji v vseh pogledih v prednosti.

Ta dan so se že pojavile prve težave in zjutraj sta se Mateja in Jan zaradi slabega počutja odločila za en dan počitka v bazi. Ostali smo po vzponu postavili šotore in celo popoldne poležavali, talili sneg ter se tako aktivno aklimatizirali.

Vreme se je lepo popravilo, da smo uživali v razgledih proti Tadžikistanu in uživali v brezvetrju. Sploh to brezvetrje nas je najbolj veselilo, saj je Mustagh Ata zaradi osamljene lege znan po močnih vetrovih. Tokrat pa smo pogrešali vsaj rahlo sapico, saj je sonce pripekalo vse do večera! Celoten vzpon namreč poteka po zahodnem pobočju, ki se je v dolgih julijskih dneh do konca kopalo v soncu. Prav prijetno je bilo takšno taborjenje na lepi lokaciji in v dobri družbi. Pa tudi z višino tu še nismo imeli težav.

10. dan: T1A – T1B

Popoldansko sonce in vročina sta ena plat, a jutra na gori so mrzla dokler sonce šele par ur po vzhodu ne pokuka čez vrh. Žgoče sonce pa lahko pomeni hud napor med hojo, zato smo se odpravili naprej že zgodaj. Zajtrk, podiranje šotora, pakiranje in po dolgem času na smučeh navzgor. Velik del vzpona smo opravili v senci, bilo je pomrznjeno, a psi so lepo prijemali, da je bila hoja prav prijetna. No, jaz sem bil že hitro utrujen, kljub kratkemu vzponu – poznala se je noč nad 5000 m.

Na lepi izravnavi pod seraki stoji tabor 1 na okoli 5550 m. Mi smo ga zaradi spodnjega šotora imenovali zgornja enka, T1B. Tam smo se takoj spet lotili postavljanja šotorov, kar je na višini hudo naporno, predvsem kopanje ploščadi v snegu, saj to pač težko delaš počasi in brez sunkovitih gibov. Posledično smo se takoj po opravljenem delu lotili aklimatizacije, beri: ležanja.

Tudi to v resnici ni tako enostavno kot se sliši, saj smo ležali od dopoldneva pa vse do naslednjega jutra. Zunaj je bilo na soncu zares neznosno, prav dosti pa ni za početi. Z Iztokom sva čez šotor vrgla spalni vreči, da sva se izognila savnanju in je bilo kar prijetno. Poleg tega so me utrujali glavobol, apatija in pomanjkanje apetita. Vse to je normalno stanje pri prilagajanju na višino, v resnici sem bil še vesel, da ni bilo hujših simptomov. Pa že tako se sprašuješ o smislu tega početja. Hkrati pa smo vedeli, da je to obdobje treba potrpeti in bo potem bolje.

Na T1B je bilo tudi manj romantično zaradi drugih skupin. Prihod na plato poln šotorov nas je kar presenetil. Velika večina od kakih 40 šotorov je bila agencijskih, ki jih koristijo večje skupine (pogosto Kitajcev) pod vodstvom tibetanskih vodnikov. Tudi tam je torej že na voljo polni penzion na gori.

11. dan: T1B – BT

Nad zgornjo enko sledi najzahtevnejši del vzpona, kjer se smer vije med ledeniškimi razpokami. Ta dan smo se nekateri povzpeli malce višje z namenom, da si ogledamo razmere za robom – in, če smo že tam, odsmučamo še lepo pobočje nad taborom! Veliko število ljudi na gori prinaša seveda določene prednosti: gaz je bila dobro uhojena, smer pa so kazale tudi rdeče zastavice.

Zdaj pa končno smučat! Razmere so bile v zgodnjem dopoldnevu odlične in že za to je bilo vredno nekaj dni truda! Dobro pritrjene šotore smo pustili na T1B, skupaj z nekaj opreme in hrane. Sledilo je enkratno široko pobočje do T1A, po katerem smo vsi nasmejani privijugali in se pri spodnjem šotoru preobrazili v pešake. V bazi smo bili že pred kosilom. Jaz sem se počutil utrujen kot bi prišel z vrha, a po dobrem kosilu in popoldanskem spancu sem bil prerojen. Res hecno to življenje na višini.

Medtem se je Jan en dan za nami sam odpravil na enako pot, Mateja pa se je po še eni noči v bazi počutila še slabše in se odločila za spust v Subashi, kjer je bivala pri družini v jurti. Po nekaj dneh se je vrnila v bazo, a je bila preveč oslabljena za poskus proti vrhu. Tako Mateja kot Jan sta prišla v bazo en dan za nami in vzdušje je bilo spet veselo in sproščeno.

12. – 14. dan: BT

V načrtu smo imeli dva dni počitka pred poskusom proti vrhu. Večino časa smo poležavali, posedali ob knjigah, kartah ali klepetu, vmes pa dobro jedli. Tik nad bazo je bila ob potoku skrita idilična dolinica, po kateri smo prišli čisto do divje razbitega ledenika, ki se je v svoji neskončni počasnosti valil navzdol in ustvarjal čudovite skulpture iz ledu. Ravno prav za popoldanski sprehod. En dan smo se odpravili navzdol do kirgiškega naselja, kjer smo v prvi jurti kupili nekaj kruha, hkrati pa so nas povabili noter na vročo vodo (?). Pogovarjati se na žalost nismo mogli.

Na izletu do vasi smo prvič šele zares videli naš hrib, saj smo se nekoliko odmaknili – pa še vedno je zavzemal naš celoten vidni kot. Nas je kar malo stisnilo, ko smo opazovali kam smo se namenili… Zanimivo tudi, kako prvi dan počitka sploh nisem mogel zares razmišljati o vzponu, že naslednji dan pa sem si tako živo predstavljal kako bo in kaj vse nas čaka.

Ravno v teh dneh pa se je pokvarilo vreme in je v bazi pogosto deževalo. Ponoči je bilo prav prijetno spati ob štropotanju dežja po šotoru, a medtem je višje snežilo. Nekaj sosedov se je vrnilo z višjih taborov in so poročali o strašnih nevihtah in novozapadlem snegu. Poročila so sicer segala od 20 cm do enega metra snega, ljudje imajo pač zelo različne izkušnje in predstave, zato smo se poskušali čim manj obremenjevati. Kljub temu smo podaljšali počitek v bazi še za en dan, da smo bili že naveličani čakanja.

Spočili smo se, aklimatizacija je potekala gladko, vreme naj bi se popravilo. Le veter nas je skrbel, saj je že v bazi močno pihalo, višje pa je bilo videti zelo divje! Saj ni druge kot poskusiti! Odločili smo se, da nas vseh 8 skupaj odrine proti vrhu, pri takšni ekipi smo bili dovolj samozavestni!

<– 3. del                                                                                                           5. del –>

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s