15. dan: BT – T1B
Iz baze do vrha je približno 3100 m višinske razlike. Običajno se vzpon opravi v 4 dneh, z vmesnimi tabori T1 (5550 m), T2 (6200 m) in T3 (6800 m). Pešaki potem na sestopu ponovno prespijo v zgornjem taboru in peti dan sestopijo v bazo. To je nekako klasičen pristop, ki pa zahteva ustrezno aklimatizacijo.
Naša taktika je bila drugačna: krajša aklimatizacija do T1, nato pa vzpon na vrh v 3 dneh, s taboroma T1 (5550 m) in T2 (cca 6400-6600 m). Očitno je tak vzpon fizično bolj naporen, saj so etape daljše, vendar si tako manj časa na višini. Poleg tega s smučmi lahko še isti dan z vrha sestopiš v bazo, kar je ogromna prednost! Še več: tudi v primeru kakšnih težav smuči omogočajo hiter povratek v varno bazo.
Ideja, zakaj opraviti vzpon v le 3 dneh je v teoriji preprosta: vsak dan, ki ga preživiš na višini, izgubljaš energijo in se izpostavljaš možnosti višinske bolezni, da ne govorim o vremenu in drugih težavah. Torej je bolje čim hitreje do vrha, dokler si dovolj spočit – in nato čim hitreje nazaj dol. Postavljanje T2 in T3 bi pomenilo dve etapi hoje s težkim nahrbtnikom ter dvakratno postavljanje in podiranje šotora (za kar smo že ugotovili, da je še bolj utrujajoče kot hoja). Poleg tega pomanjkanje apetita in spanja ter nezadostna hidracija pomenijo, da si vsak naslednji dan le še bolj utrujen. Seveda bi bilo v primeru spanja na T2 in T3 nujno imeti nekaj dni več aklimatizacije in enkrat prespati v T2. Po drugi strani pa to zahteva tudi večjo motivacijo za toliko vzponov po isti poti. Sploh ko prideš že do 6200 m, potem pa se vrneš v bazo – samo da greš čez par dni spet nazaj!
Mi smo se torej prvi dan odpravili do zgornje enke. Martin in Tomaž že navsezgodaj, ostali pa po obilnem zajtrku sredi dopoldneva. Vreme se je lepo popravilo, a zoprn veter je skrbel, da nam ni bilo vroče. Kakšno razliko je bilo čutiti pri vzponu! Dobro aklimatizirani smo zastavili prav soliden tempo in kot bi mignil smo bili na spodnji enki, kjer smo se preobrazili v smučarje. Velik del opreme nas je že čakal na zgornji enki, tako da vzpon ni bil posebno naporen.
Najbolj nas je skrbelo kaj je z našimi šotori. Zadnje dni je namreč močno pihalo, k sreči je že pred tem padlo nekaj snega, ki je dodatno utrdil šotore. Tu smo bili še dovolj pri moči, da smo se najedli in čim več pili, pa tudi spali smo solidno. V resnici bi morali le še 2 dneva stisniti, to bi pa že šlo!
No, žal ni šlo tako gladko. Jan je namreč že malo pod taborom obrnil zaradi slabosti, čeprav se je prej čisto v redu počutil. To nas je nekoliko pretreslo, potem pa je prišel gor še Tomi, ki se je tudi slabo počutil in rekel, da bo takoj zjutraj sestopil. Kar naenkrat nas je bilo torej le še šest, pa tako dobro je vsem kazalo. Vsaj Jan in Tomi sta bila naveza, tako da smo ostali nadaljevali v parih kot po načrtu.
16. dan: T1B – T2
Ta dan nas je čakalo precej vzpona po večinoma še nepoznanem terenu. Odrinili smo takoj zjutraj, skrbelo nas je tudi, da bi nas mučilo vroče sonce. Z Iztokom sva večji šotor pustila na enki, s seboj sva imela majhen in lahek šotorček, nekaj malega hrane in minimalno ostale opreme. Mislim, da sva bila kar optimalno lahka z najnujnejšim za eno kratko noč in mrzel vzpon do vrha.
Zjutraj pa nas je presenetilo težko sivo nebo, kljub obetavni napovedi. Tako smo se kmalu znašli v megli in slepo sledili zastavicam, ki so nas vodile mimo razpok. Vse okoli nas pa bela tišina. Nad kotanjo, kjer se končajo razpoke smo se znašli na širnem odprtem pobočju. Tam nas je pozdravil močan veter, ki je pihal že nekaj dni in ni kazal znakov umirjanja. Nič kaj prijeten vzpon ni bil.
Povrhu nas je težil še novozapadli sneg. Tega ni bilo posebno veliko, predvsem pa je bil močno spihan ali napihan in večinoma ni bilo videti stare gazi. Pri gaženju je seveda spet prišla do izraza prednost smuči in skupaj smo lepo zmogli utirati smučino, večinoma se niti ni pretirano udiralo. Večje težave je imel Martin, zdaj edini pešak poleg petih smučarjev. Naša smučina mu ni kaj prida koristila, tako da je moral vso pot gaziti po svoje.
Tisto širno pobočje se je obupno vleklo, hodili smo čedalje počasneje, postanki so bili čedalje bolj pogosti. Iznenada smo prišli za rob in se znašli med šotori na običajni dvojki (6200 m). Šotori so bili prazni in so čakali skupine, ki so pa čakale v bazi. Z Iztokom sva se zatekla v zavetje enega izmed šotorov, da si malo odpočijeva in nekaj skuhava pred nadaljevanjem; tu sva še imela nekaj apetita. Iz poročil zadnjih dni smo že vedeli, da višje ni bilo nikogar. Tik nad taborom se dviga strmo pobočje, ki je bilo polno napihanega snega.
Kljub načrtu, da ta dan nadaljujemo višje, je naša motivacija trpela. Morda delno tudi zato, ker smo imeli na aklimatizaciji tako lepo vreme in dobre razmere, zdaj pa je bilo vse skupaj precej bolj neugodno. Martin je prišel gor hudo utrujen, čeprav je bil morda najmočnejši v ekipi. Nismo mu ugovarjali, ko je rekel, da s krpljami sam ne more do vrha… Tomaž, ki je bil z njim v paru, je že na začetku rekel, da bosta ostala skupaj. Stojan je nato predlagal, da spremenimo taktiko: ta dan ostanemo na T2, naslednji dan poskusimo do T3 in od tam proti vrhu. Na ta način bi lažje zmogli naporno gaženje in si povečali možnosti za vrh, sploh če ostanemo vsi skupaj. V mrazu in vetru je predlog hitro padel na plodna tla. Morda celo prehitro…
Bilo je še pred poldnem, ko smo se lotili postavljanja šotorov, potem pa celo popoldne ležali. Če sem bil med hojo le utrujen in zadihan, se mi je počutje med ležanjem naglo poslabšalo, nastopil je glavobol in prav nobene volje ni bilo za karkoli. Hecno, da sem se takoj počutil malce bolje, ko sem se vendarle prisilil h kuhanju. Pojedla sva vseeno bore malo: juho, malo kruha s salamo in čokolado.
Kaj pa vem. Zdi se mi, da bi morali vendarle vztrajati po načrtu do 6600 m, od koder bi imeli naslednji dan možnost poskusiti proti vrhu. Dokler smo hodili je šlo, le vztrajati bi morali. Tako pa smo celo popoldne trpeli, nato pa nas je čakala še slaba noč. Pred večerom se je sicer za kratek čas zjasnilo, potem je ponoči spet snežilo, veter pa je ropotal s šotori in nam ni pustil spati – kolikor bi sploh lahko. Saj ne vem, verjetno sem vmes kdaj za kratek čas zaspal, čeprav se mi je zdelo, da sem vso noč buden in se premetavam in jezim na veter, ki stresa ivje po meni. Dolga in naporna noč je bila to.
17. dan: T2 – BT
Po novem načrtu nas je ta dan čakalo relativno malo vzpona, zato se nam ni mudilo. Zjutraj nas je pozdravilo sonce in oblaki so se kmalu razbežali, da je nastal prav lep dan. Le veter se ni pustil motiti in se je še naprej veselo preganjal naokoli.
Prejšnji dan je prišla gor skupina Špancev na aklimatizaciji in trije Nemci na smučeh, ki so nameravali na vrh, a so se zjutraj odločili za spust. Menda sta bila gor tudi Iranca, ki pa ju nismo opazili.
Naš jutranji posvet ni bil obetaven. Martin se je pričakovano odločil za sestop, Tomaž pa, da ostane z njim. Simonu je bilo zjutraj slabo in skupaj s Stojanom sta prišla do zaključka, da so možnosti premajhne. Tudi z Iztokom sva premlevala možnosti, čeprav sem sam že prejšnji dan – sploh pa ponoči – obupaval. Na 6200 m smo bili predaleč, da bi poskušala do vrha, sploh ob tako pozni uri. Po drugi strani pa nisva bila aklimatizirana za še en dan na tej višini. Obetala pa sva si močan veter, gaženje in iskanje smeri – poleg tega bi zgoraj ostala povsem sama.
Odločitev je bila torej na dlani, čeprav smo vsi vedeli, da to pomeni konec odprave. Za spust v bazo, počitek in ponoven poskus ni bilo več časa. Podrli smo šotore in odsmučali do enke. Zgoraj je bilo polno klož, ampak je kar šlo. Med razpokami smo tudi uspešno odvijugali in prišli do zgornje enke, kjer je bilo treba podreti še drugi šotor, ki je bil trdno primrznjen, da sva se hudo namučila ga izkopati. Težko otovorjeni smo v spet odličnih razmerah odsmučali do spodnje enke in tam pustili nekaj opreme, vključno s smučmi. V bazi smo bili pred kosilom in po obilnem obroku je bilo počutje neskončno boljše…
18. dan: Zadnja smuka
Nekaj opreme smo imeli še v šotoru na spodnji enki. Z Iztokom in Tomažem smo šli takoj po zajtrku spet na goro; in če že hodimo gor, spotoma še eno odsmučamo! Tokrat smo zagrizli v strmino, kot da smo v domačih hribih! Na T1A smo se spet preobuli in na smučeh mimogrede prišli do T1B. S Tomažem nama je bilo dovolj, od tam sva čez čas odsmučala v super razmerah in čudovitem (a še vedno zelo vetrovnem) vremenu. Iztok pa je medtem oddirjal naprej in prišel vse do dvojke ter celo malo višje! Tam je seveda obrnil, saj ni imel dovolj oblačil in pijače, vseeno pa se je pokazalo, da je taktika lahko in hitro povsem realna.
Ta dan je bilo tudi jasno, da pri poskusu proti vrhu nismo dali vsega od sebe. V resnici mi je prav tega edino res žal. Odpovedati se vrhu mi presenetljivo ni bilo posebno težko. Seveda sem se že pred odhodom zavedal, da je velika verjetnost, da bo do tega prišlo, iz enega od mnogih možnih razlogov. Pravzaprav sem zadovoljen, da je vse potekalo tako brez težav, izkušnja je vsekakor pozitivna. Tudi odločitev, da obrnemo je bila smiselna – na takšni višini pač ni heca. Pa vendarle: na koncu niti ne vemo kako bi šlo in to je tisto kar človeka črviči bolj, kot če bi se potrudil po svojih močeh in sprevidel, da enostavno ne gre.
Zadnji večer v Kašgarju smo potem srečali Iranca in tako le izvedeli kako je bilo. Tisti dan, ko smo mi sestopali s T2, sta šla ona dva namreč kasneje do T3 in naslednji dan na vrh (bila sta peš). Menda je bilo grozno mrzlo in vetrovno, s 6800 m do vrha pa sta hodila celih 14 ur! In nato še 5 ur nazaj do T3. Seveda smo jima čestitali za takšno vztrajnost, ampak nam se je to zdelo odločno preveč. Mi smo bili dogovorjeni, da si bomo postavili skrajni čas za obračanje, ravno z namenom, da ne bi predolgo hodili do vrha in bili toliko časa nad 7000 m. Saj smo vsi brali knjige ali gledali filme o vzponih na skrajnih mejah zmogljivosti, a filmov pač ne snemajo o povprečnih ljudeh… Jaz jima privoščim vrh, a če sem iskren, še bolj privoščim sebi, da mi ni bilo treba skozi to.
Primož Blaha 