Mustagh Ata 2017, 3. del: Pod goro

6. dan: Kašgar – Subashi

Odhod je bil predviden šele dopoldne, nas pa je vodič vrgel iz postelje ob 6:30 in nas nagnal na avtobus. Menda naj bi bil nek kitajski praznik in bodo vse ceste po mestu zaprte…

Od Kašgarja se proti jugu vije t.i. Karakorumska avtocesta, ki povezuje Kitajsko in Pakistan. Znane so predvsem podobe te »avtoceste« v Pakistanu, kjer se prebija skozi divje gore Karakoruma in se preko 4700-metrskega prelaza prevali na Kitajsko. A tudi kitajski del ceste vodi skozi atraktivno pokrajino in si utira pot med nedostopnimi visokimi gorami.

Prvi del ceste poteka po ravnini (zakaj je bila na 50-kilometrskem ravnem odseku omejitev 40 km/h nam ni bilo jasno), nato pa vstopi v kanjon reke Gez. Tam omejitve ni bilo več in kitajski vozniki so si dali duška. Tudi ta del ceste je bil pred kratkim obnovljen in je pravi inženirski podvig. Večkilometrski predor in ogromni viadukti so zgrajeni v globokem in ozkem kanjonu. A kljub temu je cesta marsikje poškodovana ali zasuta, saj se s pobočij venomer prožijo plazovi, podori in derejo hudourniki. Gore naokoli so izredno divje in obupno krušljive. Strošek vzdrževanja take ceste je nedvomno neskončen.

Vreme je bilo vso pot precej turobno in deževno, tako da razgledov ni bilo. Po nekaj urah vožnje smo se izvili iz kanjona v široko dolino, kjer sredi ničesar stoji policijska postaja. Vodič je šel z našimi potnimi listi noter, mi pa smo tri četrt ure čakali, dokler se ni vrnil skupaj s policajem, ki nam je dal navodila: ne smemo na zahodno stran ceste, ne smemo hoditi po okoliških vrhovih, na vrh Mustagh Ate se lahko vzpenjamo le po običajni smer in ne smemo prehitro smučati. Skoraj bi se smejali, a ni bil videti preveč za hece. Iz Kašgarja je šel z nami tudi zvezni oficir, ki pa ga v bazi nismo dosti videvali, verjetno nas je imel vseeno pod nadzorom.

Le malo naprej smo prispeli do t.i. avtomobilske baze Subashi, tik ob cesti, na višini 3800 m. Tam je zgrajena vrsta betonskih jurt, v katerih smo se nastanili. Morda je bila ideja gradnje jurt bolj pristen videz, čeprav so bile te betonske stavbe z luknjo v strehi vse prej kot prijetne – mrzle in vlažne. Stranišče pa bi zlahka kandidiralo za naziv najbolj groznih WC-jev v tem osončju. Dobro, za eno noč bo že v redu. Tu smo bili že kar visoko, zato je bila še ena noč spodaj smiselna.

Popoldne smo šli na sprehod, najprej po širni ravnini in nato na majhno vzpetino. Toliko, da smo pretegnili noge. Videli nismo ničesar, predvsem ne našega hriba, saj je bilo nebo oblačno in sivo.

7. dan: Subashi – bazni tabor

Zjutraj smo zložili prtljago, ki so jo do baze peljali po cesti, mi pa smo se peš odpravili po bližnjici. Na zahodni strani je prav blizu meja s Tadžikistanom, na vzhodu pa se dviga Mustagh Ata, ki se je še vedno skrival v oblakih. Na tem območju prebivajo Kirgizi, ne vem kako so se tu znašli. Oni seveda ne znajo rusko, tako da je bilo sporazumevanje omejeno na kriljenje z rokami. V bližini stoji manjša vas, višje ob poti proti bazi je naselje nekaj jurt.

Kitajci pa ob avtomobilski bazi gradijo novo naselje malih betonskih hišic. Menda bodo tja preselili prebivalce iz okoliških vasi, tako da bo imela vsaka družina svojo hišico v vrsti. Zakaj naj bi vasi okoli porušili nismo čisto razumeli.

Vodič iz Kašgarja nas je že prejšnji dan zapustil, v bazi pa je za nas skrbel prijazni velikan, Kirgiz Abdul. Znal je za silo angleško in nam vse uredil, da je bilo bivanje v bazi nadvse udobno.

Na poti do baze smo vadili tehniko počasne hoje in za vzpon, ki bi ga pri nas opravil v dveh urah, smo potrebovali pet ur. Prvi del se precej vleče po ravnini, nato se zložno vzpenja med balvani in svizci vse do baznega tabora na 4400 m. Kar precej šotorov je bilo, predvsem na delu, kjer so bile večje kitajske skupine. Mi pa smo imeli svoj jedilni šotor na robu baze ob potoku. Tam smo tudi postavili šotore in se udomačili za naslednja dva tedna.

Takoj nas je pričakal Abdul s kosilom, nato smo si urejali domove, pripravljali opremo za naslednji dan in že kmalu je bil čas za večerjo. V bazi smo imeli 3 obroke in neomejeno čaja. Abdul, naš kuhar in pomočnik so se res potrudili, hrana je bila odlična in obilna. Pa tudi dokaj raznolika, čeprav se je po nekaj dneh začel jedilnik ponavljati: prevladoval je riž z razno zelenjavo, kak košček mesa in predvsem jajca v vseh oblikah. Po dveh tednih smo pogrešali kaj več mesa, a razen tega smo bili prav zadovoljni.

<– 2. del                                                                                                              4. del –>

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s