V nedeljo sem ponovil prečenje tega strmega in rušnatega grebena. Krušljivo, zaraščeno, a očitno mi je bilo vseeno dovolj všeč, da sem se spet vrnil…

Kakšnih sprememb ni; v gozdu je še vedno veliko podrtega drevja, da je treba poiskati nadaljevanje stezice do Škrbinjeka. Potem pa po grebenu čez gozdnati Mali Kumleh in obupno strmo (ter obupno zaraščeno) na Veliki Kumleh. Zjutraj je bilo še oblačno, tako da sem večji del vzpona opravil v prijetnem hladu, z vrha pa so se že razprli lepi pogledi.

Najbolj zanimiv del je spust z Velikega Kumleha in zamotano prečenje do Kumlehove glave. Ves čas je treba iskati prehode, čeprav včasih izgleda brezupno in kljub temu, da sem tu že hodil, mi je bil prav lep izziv. S Kumlehove glave vodi strmo navzdol uhojena pot, ki se povsem približa Visokemu Mavrincu. Vrh je kljub skromni višini izreden razglednik in kot nalašč za postanek, da se malce zamisliš, ali je res potrebno stalno iskanje izzivov in pehanje za cilji…

Tudi spust po zelo prijetni poti skozi samoten gozd je pravi užitek, ki ga na žalost nekoliko nižje pokvari podrto drevje. Treba se je le držati leve in se prebiti do kolovoza, ki pelje nazaj do ceste. Na koncu sem torej spet ugotavljal, da se verjetno še kdaj vrnem.