Včeraj smo šli z Marušo in Nežico na eno krasno turo nad Remšendolom. Že spet so minila skoraj tri leta preden sem se vrnil v to pozabljeno dolino, ki je pravi skriti biser tik za mejo.

Navsezgodaj smo začeli, kratek čas po dolini, nato pa po prijetni poti skozi strm gozd do idilične jase pod Rabeljskimi špicami. Še malo višje smo se znašli na ruševnatem grebenu Šobra, kjer se ponujajo enkratni razgledi proti zahodnim Julijcem, pa seveda Mangartu in Jalovcu ter neštetim drugim.

Ves čas smo sledili grebenu do Vraške škrbine, kjer smo zapustili markirano pot in se dvignili do sedla med Vršičem in Grintavcem. Najprej levo strmo navzgor do predvrha Vršiča in po občasno precej izpostavljenem grebenu s kakšnim kratkim plezalnim vložkom do travnatega vrha.

Po isti poti nazaj do sedla in še na nasprotno stran do kote 1919 m, od tam pa strmo navzdol po poseki med ruševjem do škrbine in spet strmo navzgor na Veliki Grintavec. Zares lepi, razgledni in povsem samotni kraji.

Čakal nas je še dolg spust, nazaj do sedla in navzdol spet do markirane poti do sedla Čez Stože in nazaj v dolino. Nižje iz zemlje vznikne potoček Rio Bianco, ki je v zatrepu doline ustvaril nekaj idiličnih tolmunčkov, nižje pa prava korita, potem pa na dnu doline spet ponikne in se ponovno pojavi v spodnjem delu doline že kot reka. Ledena voda v tolmunih je poskrbela za osvežitev, da smo lažje zmogli dolgo pot po dolini. Takšni zakotni kotički pogosto presežejo vsa pričakovanja, tudi po večih obiskih…