Po dolgem času spet na eni pohodni turi, po dolgem času spet sam na turi in po dolgem, predolgem času spet v martuljških gorah. Hja, poletje je letos kar hitro minilo, a saj glavna sezona šele prihaja! 🙂

Še v mraku sem se odpravil iz Vrat in se že kmalu znašel v lepi in samotni dolinici Med plazmi. Kakšne omembe vredne poti ni, a je lepo prehodno in prav nič dolgočasno. Pa tudi precej  strmo, kar pa je v teh koncih tudi pričakovano. Brez težav sem našel vse prehode – mimo votline, pod steno in po slikoviti polici okoli roba. Tam bi moral priti na vrh Tičarice, a sem se kar vzpenjal, vrha pa od nikoder – dokler ga nisem zagledal že daleč pod seboj! V redu, sem pač zgrešil en dvatisočak, gotovo se je to že komu zgodilo!? 🙂 Dejansko je vrh s te strani le vzpetina v grebenu, jaz sem šel malo bolj direktno po levi navzgor.

Še malo in prišel sem do glavnega grebena. Dostop do vrha Škrnatarice zapira kratek a zahteven skok, zaradi katerega se splača celo pot nositi vrv, čeprav le za nekaj metrov. Do Dovškega križa niti ni prav daleč, po zelo razglednem grebenu – le kako bi se lahko uprl takemu vabilu! Sestopil sem mimo bivaka (pardon, mimo skale, na kateri je nekoč stal bivak!) in kot bi mignil sem bil nazaj v dolini. Enkratna tura v prekrasnih koncih.