Včeraj je bil tak dan, da sem bil zgodaj doma in sem takoj izkoristil priložnost za skok na lepše. Ker je blizu in ker že nekaj časa nisem bil, sem se odpravil na Kriško goro (seveda to pomeni Tolsti vrh, koča je pri meni težko cilj). S Kriško goro sva že dobra znanca; je pa to ena tistih tur, na katere grem le redko v lepem vremenu, zato sem bil skoraj presenečen nad širnimi razgledi!

Želel sem ujeti sonce, preden se poslovi, čeprav sem imel že zmenek z luno. Zato sem drvel navzgor, da so me noge komaj dohajale – in prišel na vrh s 15 min prednosti! Sem se vmes kar zamislil, koliko truda smo ljudje pripravljeni vložiti za nekaj tako banalnega. Bolj zanimivo je seveda vprašanje kaj vse bi lahko dosegli, če bi vso to zagnanost in energijo usmerili v kaj res koristnega… Naj bo ta misel hrana za možgančke, da ne bomo razvajali samo želodčke 🙂 Pa dober tek!