Še en sončen in topel vikend v višavah. V soboto sem bil navsezgodaj na Pecolu, kjer se zima vztrajno skriva. Kljub temu je bilo lepo in, ko me je pozdravilo toplo sonce, prav prijetno. Pa tudi neobičajno samotno. Zjutraj sem srečal le enega domačina na fotolovu za kozorogi, ki jih ni bilo na spregled. Mi je povedal, da med kozorogi razsajajo garje in jih je precej poginilo. Fotograf je kmalu obupal, jaz pa naprej.

Nad Vrhom strmali sem zavil do Velike police in po njej v zahodno steno do bivaka Suringar. V tem skromnem zavetišču na ozki polici sva si pred leti z Mihom delila štiri ozke postelje skupaj s še petimi Čehi. Takrat se nama najbrž ni zdelo tako zabavno, a danes imava kar lep spomin.

Od bivaka sem zavil v Findeneggov ozebnik, kjer je bila končno – zima! V resnici je tudi tu snega manj kot sem pričakoval, tako da brez nekaj praskanja po skali ni šlo. A kljub temu je šlo dovolj udobno do vrha. Tam sem se grel na soncu in požiral širne razglede, da se mi ni nikamor mudilo.

Sestopil sem po vzhodnem grebenu, ki je, zanimivo, skoraj v celoti zasnežen. Pod grebenom snega hitro zmanjka in le nekaj snežišč popestri pot. Še dva sem srečal, nato pa še nekaj časa ugotavljal kako je v kopnem sestop dolg… Upam, da nisem preveč zoprn s tem tarnanjem po zimi – saj je bil tudi tako krasen dan. Čeprav, če bi… 🙂