Poznate tisto o neizpolnjeni želji, ki ima kljub temu srečen konec? Ko se odločiš za neko turo, ki si jo imel že dlje časa v mislih. Pozanimaš se o poti, si vse pripraviš in splaniraš. Potem te pa zvečer posodobljena vremenska napoved malo vrže iz tira. Morda bi bilo pa vseeno bolje kam drugam? Hitro najdeš par zanimivih idej. A v nekem trenutku odločenosti si rečeš: Ne! Grem, pa bo kar bo!

Naslednje jutro si že navsezgodaj na izhodišču. Poti nazaj ni več, čeprav se že kažejo znaki poslabšanja vremena. In res, sčasoma sprevidiš, da bi moral bolj na zahod, le zakaj si bil tako trmast. Cilju se tako s težkim srcem odrečeš: preveč je tvegano v megli.

Kaj sedaj? Še vedno je možen srečen konec. A pogoj je, da se glavni junak ne vda, temveč vsemu navkljub vztraja. Sreča spremlja pogumne, dobro vedno prevlada, itd. Kot v hollywoodskih filmih. In včasih je res tako. Le da filmi ne pokažejo vseh tistih drugih primerov, ko se stvari ne izidejo. Pa ravno tisti primeri so tako pomembni – če ne drugega, te naučijo vztrajanja! In kdo ve, prej ali slej boš imel spet novo zgodbo s srečnim koncem…

Tokrat nastopajo:

• Zahodni Julijci: vidni le v daljavi, s soncem obsijani (simbol hrepenenja)
• Dolkova špica: ves čas prisotna, čeprav se nikoli v celoti ne razkrije (simbol neizpolnjenosti)
• Škrlatica: sprva le izhod v sili, plan b, v višku pa glavni preobrat v zgodbi (simbol sreče)
• Jesen: prihaja (simbol neizbežnega)
• Triglav: bog oče; ker brez njega ne gre (simbol vseprisotnega)
• Stenar: nima veze, je pa res lep!

Epilog zgodbe z Dolkovo špico: sledi ob naslednji priliki…