Staničev vrh 13.9.2015

Mrzlo postaja. Je pač tak čas v letu. Zato se je zdela umestna ideja o plezanju v južni steni – če gre za smer z imenom Mrzlo postaja pa še toliko bolj. Začela sva v jasnem, niti ne mrzlem jutru, skozi prijeten in samoten Repov kot, mimo krasnih tolmunov in do sedla pod Staničevim vrhom, kjer naju je končno pozdravilo sonce. A ne za dolgo: medtem ko sva se opremljala, naju je v trenutku objela megla. Pa vseeno še ni postalo mrzlo.

Najprej sva si torej zadala smer Mrzlo postaja (5/4, 150 m). Smer je navrtana, skala je prav neobičajno kompaktna vse od dna do vrha! Saj sva že pričakovala, da bova navdušena, a sva bila kljub temu res navdušena! Sva se pa tudi strinjala, da je smer nekoliko lažja od ocene. No, da ne bi šlo preveč gladko, sem na polici, kjer se smer križa s Šepetanjem malo zašel. Bal sem se, da bi šel preveč v desno in sem šel na koncu – preveč v levo! Pa ni bilo hudega, le malo zamujanja in iskanja.

Šele ko sva priplezala na vrh je postalo, no, recimo vsaj hladno. Sestop po običajni smeri ni ravno udoben in še zamuden, zato je gotovo bolje po urejeni abzajl pisti: najprej po steni naravnost dol, nato pa, z nekaj negotovosti, v brezno in kar naenkrat pristaneš na dnu velike votline. Precej zabavno! Ogledala sva si še sosednjo jamo Veliko kovačnico. V resnici bolj rov, ki pripelje skozi hrib in pokuka ven na severni strani! Še vedno se odločam med pridevniki enkratno, neverjetno in fascinantno.

Po kratkem počitku na soncu, ko je spet postalo začasno toplo, sva se odločila še za smer Čurkl (V+, 120 m). Ta se začne nad Malo kovačnico, ki je, kdo bi verjel, še en (resda manjši) rov skozi hrib. In, kot da to ni dovolj, je višje v smeri še okno! Človek bi že malo podvomil v trdnost celega vrha!

Smer naju v spodnjem delu ni toliko navdušila, višje na zračnem in gladkem razu je, ob vetru, postalo kar vrtoglavo, zgornji del po navpični poklini pa je bil sploh všečen, čeprav meni kar težek. Smer ni navrtana, je pa veliko klinov, prusikov in ušes. Z vrha spet spust v votlino in nazaj v dolino po razgibani poti, ki hitro mine, tako da gotovo pridemo še kdaj! Prav mrzlo na koncu sicer ni postalo, a poletja je konec. Ne pa tudi gorskih radosti! 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s