Še en greben, tokrat v Karavankah. Vzhodni del Košute je precej divji in našpičen, a niti ne tako zahteven kot zgleda. Tista dva zahtevnejša detajla sta še najmanj problematična, saj je ravno tam skala prav nekaravanško dobra. Bolj kočljivi so “lažji” odseki grebena, ki pa so ozki, krušljivi in presneto strmi. Večkrat je bilo videti obvoze, ampak sem se rajši ves čas držal grebena – bolje kot pa strme prečke v nezanesljivi travi in šodru. S tem v mislih in previdnim korakom pa je greben zelo slikovit in pravi biser brezpotja.

Začel sem že navsezgodaj v svežem jutru. Potem pa me je že na planini Dolga njiva pozdravil kar močan severni veter, da je bilo prav mrzlo in sem bil na koncu celo turo oblečen! Že na začetku sem zavil na greben in po kratkem ovinku čez Malo Košuto, od koder se odpirajo lepi pogledi proti Kamniškim in pa kar strašljivi pogledi na razdrapano vzhodno pečevje Tolste Košute. Na vrh sicer pelje lepa stezica – dovolj stran od roba!

Prečenja se je verjetno bolje lotiti z vzhoda – če ne drugega, že zato, ker od tu ne zgleda posebno daleč, niti posebno strašno. Ko potem s Košutnikovega turna pogledaš nazaj, se ti zdi kar neverjetno, da si vse to res prehodil. Gor in dol gre čez celo vrsto stolpov in špic: Obliče in Gamsovke, kdo bi jih štel. Bistvo je, da ni niti malo dolgčas in da vsak vršič ponuja spet malenkost drugačen pogled – in odkrije še nove vršiče, ki jih niti nisi pričakoval… Saj, na koncu ti je kar žal, da je že konec.