Ta vikend smo se namenili na Okrešelj z načrti, da kar čim bolje upravičimo dolgo vožnjo. Napoved za soboto je bila nekoliko slabša, a dovolj obetavna za popoldansko plezanje v Logarski – saj če smo v dolini, nas kakšna ploha že ne bo motila. No, namesto občasne plohe je potem celo popoldne, se upravičujem, scalo! Tako smo obtičali že v Solčavi in proti večeru, ko se je počasi zjasnilo, krenili proti Okrešlju. Mislim, da že vsaj 17 let nisem spal v koči takole v sezoni in sem se bal, da bo grozno, gneča in ropot. Na koncu smo bili v koči skoraj sami in smo imeli sobo s skupnimi ležišči le zase.

Za nedeljo smo si izbrali Vzhodno smer v Mali Rinki (IV/III, 350m), ki slovi kot zelo lepa in nam je bila primerna za začetek sezone. Glede na priljubljenost smeri smo se najbolj bali gneče, zato smo se odpravili že navsezgodaj v hladnem, sveže opranem jutru. Stena je že takoj zjutraj v soncu, kar nam je povsem ustrezalo – že tako nas je skrbelo, da nam bo veter zgoraj tresel kosti.

Na vstopu nikogar, tudi za nami ne, niti ne premrzlo, skala pa že suha. Ker smo bili trije, smo vedeli, da bomo bolj počasni, pa tudi sicer se nam ni mudilo. Prve štiri raztežaje je plezal Michał, ki je smer že poznal, naslednje tri slavljenec Lovro, zadnje tri pa jaz. Počasni že, ampak smo bili kar zadovoljni, da je vse potekalo gladko in brez komplikacij. Na to temo mi je všeč tudi Anžetov komentar in ga bom kar citiral, ker ne škodi, če še kdo prebere: “Me veseli, da ste bili vzorni, to je ob alpinističnih začetkih vsekakor mnogo pomembnejše kot pa gola hitrost. Slednjo se s treningom izboljša, napake ko frčiš čez steno proti neusmiljeno trdi kamniti polici ali tlom – pa nikakor”.

Kar neverjetno se mi zdi, da smo imeli celo steno, skorajda celo dolino le zase! Običajno je tu vedno veliko ljudi, tokrat pa na sončno poletno nedeljo le nekaj pohodnikov… No, pa en mimoplezoči, ki je kar od nikoder prisoliral mimo, tako mimogrede!? Aja, pa tisti trop kozorogov, ki so tako prestrašili Michała, ko je priplezal k njim na polico, da se nama ni upal niti zadreti naj prideva za njim. 🙂

Kljub soncu nam je bilo večkrat hladno kot toplo, a k sreči vsaj veter ni bil prehud. Počasnost sicer ima svoje posledice: če smo se še malo pod vrhom prijetno greli na soncu, pa smo izplezali že v dežju. Tokrat je bila res le ploha; toliko, da nas je malo zmočila in nas prikrajšala za malico na vrhu. Tako kot smo se vsi strinjali, da je smer lepa, smo se strinjali tudi, da sestop skozi Turski žleb ni. Ampak kaj hočemo, ni bilo prvič in ne zadnjič. Nas je pa zato že kmalu spet pogrelo in posušilo sonce, do koče nam je bilo že lepo vroče, da je bil radler še toliko bolj dobrodošel!