Ja, že spet! Res se mi zdi blazno fajn, ko kakšne konce kolikor toliko poznaš, da jih z lahkoto obiščeš po principu: grem, pa bom že sproti videl kam in kako. Če gre poleg tega še za meni tako ljub konec naših gora, pa še toliko boljše – dolgčasa se tu res nimam bati. Morda res, da ne gre za visoke, atraktivne in “pomembne” vrhove, tukaj je pač treba iskati veselje v malenkostih. In malenkosti lahko postanejo pomembne, veselje pa neizmerno. Kdo pravzaprav določa pomembnost vrhov – če ne vsak zase?!

Na to, letos tipično, poletno nedeljo, ko vremenska napoved ni dajala zaupanja za kakšne višje in zahtevnejše načrte, sva se torej z Majo odpravila na pohajanje tja, kjer bova lahko sproti prilagajala dolžino in širino ture. Izhodišče je Srednji vrh. Kam pa greva? Hmm, kaj pa tisti grebenček tamle? Ne vem, zgleda lepo. Greva pogledat! In sva šla.

Iz vasi proti vzhodu, mimo Vavčarja in “po domače” navzgor do prvega vrha v grebenu, Vršiča (1212m). Kljub tej skromni višini, naju je že takoj čakalo presenečenje: neobičajen pogled nad Zgornjesavsko dolino, pred nama lušten greben s prijetnim gozdom – in pod nogami majhna stezica (le kdo hodi tu gori?). Po nekaj lagodne hoje spet novo presenečenje: strm skalnat stolp (mislim, da gre za vrh z imenom Rez, 1412m), ki sva se mu, sledeč stezici, izognila. A ker imava rada grebene, sva se ob prvi priliki povzpela nazaj. Postalo je že kar pestro, na trenutke tudi izpostavljeno. Strme grape, prepadne in krušljive stene, napredovanje v takem svetu pa je obema v užitek.

Naslednji vrh je (še en!) Vršič (1497m), pred nama pa čedalje bolj divji svet. A stezica (z lepo poseko med rušjem) naju je spretno vodila mimo vseh težav. Mislim, da bi se dalo tudi naprej ves čas po grebenu; to naj bo za naslednjič. Midva pa sva sledila stezi prečno v gozd do idilične jase in naravnost po travah do grebena. Ker je bil blizu, sva skočila še na Visoki (Kurji) vrh (1828m), še en čudovit razglednik.

Naprej proti severu, preko travnikov Bavhe in čez Mojstrovico (1816m), ki je kot ustvarjena za uživanje – bodisi v razgledih, slikovitih macesnih ali pa v mehki zeleni preprogi. Skozi macesnov gaj do sedla in pod Tišlerico (1757m). Že dvakrat sem jo obvozil, tokrat pa sva šla še na vrh – in se spet tako navdušila nad še enim lepim kotičkom, da sva kar malo obsedela.

Vreme je še kar držalo, oči so se že sprehajale po grebenu naprej – ni druge, kot spet na noge! Preko planine Grajšca na Kresišče (1839m). Tu mi ne gre v račun zakaj mu Avstrijci pravijo Schwarzkogel (z višino 1842m), nam pa je Črni vrh malo bolj vzhodno. Kakorkoli, zdaj smo že na glavnem grebenu Karavank. Proti zahodu do Maloškega poldneva (1823m). Ko smo že pri zmedah: severno od njega stoji malo nižji skalnat vrh Ostra peč (1802m), ki ga Avstrijci imenujejo Mallestiger Mittagskogel (torej Maloško poldne). Morda bi bilo treba za razjasnitev na obisk v Malošče pogledat kateri vrh jim kaže poldne. Vsekakor pa so Avstrijci tu bolj pogosti obiskovalci, saj imajo na svoji strani celo nekaj markiranih poti. Na Kresišču sva tako tudi srečala edinega človeka v celem dnevu!

Še naprej gremo po grebenu. Kar malo zanemarila sva Ojstri vrh (1864m), saj sva ga prehodila brez da bi ga sploh imela za kaj več kot eno izmed vzpetin v grebenu. Prečenje pa sva zaključila na naslednjem vrhu, Trupejevim poldnevom (1931m). Seveda bi šla lahko še naprej vse do Vošce – in še vedno prišla nazaj na izhodišče! No, bodi dovolj. Dan se je nezadržno nagibal h koncu, zato sva se skozi Železnico vrnila v Srednji vrh, kamor sva prišla po 12 urah. Sliši se veliko, a utrujena pravzaprav nisva bila – saj sva vendar le uživala in lahkotno pohajala brez kakšnih hudih naporov. Ni kaj, meni zelo ljubi konci, ki mi z vsakim obiskom le še bolj prirastejo k srcu. Mogoče tudi zato, ker nekateri tega ne bodo nikoli razumeli.