Danes sva se z Jerotom glede na aprilsko vreme in precej neodločno vremensko napoved odločila za Pokljuko. In če naju je prejšnji vikend vreme razočaralo, naju je danes presenetilo.

Zjutraj na Rudnem polju nič kaj dosti ljudi, snega še dovolj, nebo pa težko sivo. Jero je vzel s sabo še Didi, tako da kljub bolj samotnim koncem se nisva ravno nauživa gorskega miru in tišine 🙂 Čez Kačji rob in na Veliki Selišnik. Kakšnega mraza in napovedanega vetra ni bilo, zato pa se je sonce že trudilo skozi oblake in hitro zmehčalo podlago. Z vrha po kratki strmini na jug zgolj nekaj uživaških zavojev, potem pa konec… Tako kmalu pač ne moreva domov, zato sva se vzpela še do grebena na vzhodni strani Malega Draškega vrha, tik pod njegovo steno na cca 2050m. Malo sva še posedela na toplem soncu, nato pa po odličnem pomladanskem putrčku lagodno ves čas po zgornji strmini, pod Kačjim robom in skozi gozd nazaj do Rudnega polja! Kratka, a presenetljivo dobra! 🙂