Pomlad je (že spet!?) tu in danes je bil še en krasen dan preživet v višavah bližje soncu. V takih lepih dnevih in idealnih razmerah se vsakič znova zaveš, da je turna smuka nekaj najbolj uživaškega (seveda zlahka pozabiš vse tiste dni mučenja v slabih razmerah…).

Danes se nas je nabrala kar lepa ekipa (Miha, Anja, Jero, Domen, Klemen, David) in smo se zapeljali na Nevejsko sedlo (V Žlebeh), kjer je bilo že na izhodišču polno smučarjev in tudi pešakov. Najprej malo dolgovezno po cesti, ki ima nekaj kopnin, do planine Pecol, kjer se odprejo širna pobočja pod Poliškimi Špiki in še širši razgledi.

Vedno sem rad prihajal v ta čudoviti del Julijcev, a smučal nisem tu še nikoli, čeprav je teren kot nalašč za smuko. Poleg tega so pobočja tako prostrana, da so se vsi tisti ljudje kar porazgubili kot mravljice. Čedalje bolj nam je bilo vroče, že skoraj neznosno, med vzpenjanjem proti Montažu. Večina je šla prav pod steno do škrbine Vrh Strmali ( Forca dei Disteis, 2201m), mi pa smo zavili malo bolj v levo. Tam je nekaj zmede z imeni, saj je škrbina imenovana vrh, takoj nad njo pa se nahaja istoimenski vrh (kota 2241m), ki pa niti ni označen na kartah. Vrh je skalnat in prepaden, mi pa smo z vzponom zaključili malo južneje na neizraziti vzpetini v grebenu (cca 2230m). Miha in Anja, ki sta malo zaostala pa sta zavila še bolj v levo in prišla verjetno na Curtissons (Klavni noži, 2240m).

Na vrhu smo se martinčkali celo uro – na tak dan v tem okolju nas je le misel na dobro smuko sčasoma spravila pokonci. Smuka je bila več kot odlična vse do planine! Sneg je že povsem predelan, na vročem soncu je lepo odpustilo – kot sredi aprila! Po cesti je šlo pa tudi čisto v redu, kljub parkratnemu snemanju smuči. Tura za desetko!