Po deževni soboti je prišla bolj obetavna nedelja in sva šla z Mihatom spet tja gor. V skoraj zimsko mrzlem jutru sva prišla na eno najlepših izhodišč – pri Belopeških jezerih pod grozotnim zidom sten, ki se neprekinjeno vleče od Ponc vse do Mangarta.

Že jutranji pogled nama je dal vedeti, da bo danes na nebu pestro. In res ni bilo prav nič dolgčas, saj so se oblaki podili naokoli, zagrinjali vrhove, odkrivali skrivnostne poglede, potočili tudi kakšno kapljo, se umaknili soncu, potem pa ga spet skrili… Lepo.

Od jezera sva se najprej vzpela skozi gozd do koče Zacchi (1380m), potem pa čedalje bolj strmo in naporno navzgor. Razen nekaj norih gamsov, ki so plezali po stenah in veselo prožili kamenje (k sreči daleč od naju), nikjer nikogar. Gor sva šla po ferati, ki je bolj kratka, ampak kar zahtevna. Sicer pred kratkim obnovljena in vzorno opremljena. Le tisti markacist ni imel ravno občutka za estetiko. Verjetno mu je tudi zato zmanjkalo barve, tako da se je treba v zgornjem delu orientirati po možicih…

Na zahodni strani sva bila ves čas varna pred vetrom, na vrhu pa je bilo vzdušje kar zimsko! Tudi razgledi so bili omejeni na Tamar in del Karavank. Pa kljub temu sva bila čisto zadovoljna. Trenutno se, mimogrede, nahajamo na Visoki Ponci (2274m)! 😉

Potem pa spust na slovensko stran in za malo popestritve sva šla do Planiške škrbine (2168m) kar po brezpotnem grebenu. Krušljivo ampak ok. Od tam pa spet po poti še na Srednjo Ponco (2228m) pogledat razgled (ki pa je bil enak tistemu z Visoke…). Vrh je malo s poti, zato sva se vrnila nazaj in se usmerila strmo navzdol proti dolini. Malo nad kočo naju je umil rahel dež, ki pa ni bil posebno moteč. In par minut kasneje naju je že grelo toplo sonce, tako da sva morala pri jezeru na pivo! 😉 Dokler naju ni spet pregnal mraz in odpeljala sva se že v novi pošiljki dežja…

Super tura, pa tudi tako vreme ima v hribih svoj čar. Poleg tega pa imava tudi dober izgovor, da prideva še kdaj – pogledat razgled z vrha! 😉