Po dolgem času se mi je pridružil Žiga in se pogumno odpravil z mano na dolgo in naporno turo v osrčje Julijcev – turo, ki pa je ves napor odtehtala z bogastvom flore, favne, razgledov in samotne narave…

Turo sva razdelila na dva dneva, saj je precej dolg dostop – po drugi strani pa je tam še cel kup vrhov in grebenov, ki omogočajo neštete možnosti krožnih in povezovalnih tur. No, pa saj je treba še kaj pustiti za drugič! 😉

Skoraj ves čas sva hodila po brezpotju ali pa skromnih stezicah in tam tudi nisva srečala drugih ljudi – je pa prav zato toliko več živali, ki tu uživajo svoj mir, ki ga zmotijo le redki planinci. Vse to pa le streljaj od obljudenih magistral, kjer se celo poletje valijo trume proti Triglavu!

Začela sva v petek že kar pozno popoldne na planini Blato (1147m) in se najprej vzpela po neoznačeni, ampak dobro uhojeni poti skozi gozd do planine Krstenica (1655m). Zelo luštna planina, tako si verjetno krave predstavljajo nebesa! 😉 S planine pa po vzhodnem pobočju Krsteniškega Stoga do Krsteniškega prevala (1818m) in po grebenu med ruševjem in višje po skalah na Jezerski Stog (2040m).

Na vrhu sva se malo razgledala in si ogledala kaj vse naju čaka naslednji dan, potem pa je bilo treba začeti iskati primerno mesto za nočitev, saj se je že mračilo. Ker sva hotela zjutraj pozdraviti sonce, se nisva hotela preveč spustiti. Po grebenu sva prišla do Jezerskega prevala (1945m) in nekaj metrov nižje sva našla lepo izravnavo na mehki travci, kjer sva se utaborila. Zraven na skalah pa sva našla mizo, stole, pult – skratka kot nalašč za večerjo pod zvezdami!

Naslednji dan sva vstala ob prvem svitu, spakirala in se povzpela nazaj tik pod vrh Stoga, kjer sva na skalnati terasi pozajtrkovala in počakala na sončni vzhod. Lepo, ob rojstvu dneva je res najlepše biti nekje visoko tam gor…

Potem pa gremo na pot! Najprej sva se precej spustila proti Mišeljski dolini do planine pod Mišelj vrhom (1645m), kjer sva se za kakšnih 100m priključila markirani poti proti Mišeljskemu prevalu, ampak že kmalu zavila v desno na udobno stezico, ki se lepo vzpenja po strmem pobočju Koštrunovca. Sploh zjutraj je bilo kar živahno, povsod ogromno gamsov, za svizce sva bila pa verjetno preglasna in sva šele kasneje videla enega bolj od daleč. Sicer pa, sodeč po vseh luknjah in tonah izkopanega materiala, imajo pod temi hribi pravo podzemno velemesto!?!

Na vrhu Koštrunovca (2102m) sva se malo odpočila in se po premisleku odločila, da ne nadaljujeva na Mišelj vrh po izpostavljenem grebenu. Zato sva se spet malo spustila in prečno pod steno prišla do najlažjega prehoda na greben. Strmo ampak enostavno. K sreči je ves dan prijetno pihalo, saj je sonce že kar zgodaj začelo greti.

Do Mišelj vrha (2350m) je treba po grebenu občasno malo poplezati, ampak nič težjega. Čeprav sva šla gor po ovinku, se je splačalo – na presenetljivo prostornem travnatem vrhu je prava idila, ki kar kliče po poležavanju in uživanju v prostranih razgledih!

Ampak pot je še dolga, pred nama je bil še skoraj 2km dolg, (večinoma) širok travnat greben, ki se dviga strmo nad Mišeljsko dolino na jugu in Velsko dolino na severu. Prečila sva več manj izrazitih vrhov, Na Nizkem (2275m), Mišeljska glava (2275m), dalje pa je še nekaj neimenovanih.

Zadnjega na zahodu in hkrati najvišjega (Mišeljski konec, 2464m) sva pustila za prihodnjič, in se spustila proti severu do markirane poti, ki vodi z Doliča na Hribarice in naprej proti sedmerim. Tam sva srečala prve ljudi – pravzaprav sva se kar vključila v celo procesijo samih tujih planincev! Sledil je še naporen vzpon po skalnati pustinji do sedla Čez Hribarice (2358m), tam pa sva zavila levo v brezpoten kraški teren in kar v trenutku sva bila spet popolnoma sama – v nekem drugem svetu…

V iskanju prehodov sva šla nad Mišeljsko dolino, do naslednje – to je Dolina za Debelim vrhom. Prečno preko severnih pobočij Debelega vrha (primerno ime!) sva preko razbitega pustega sveta prišla na travnati Lazovški preval (1966m). Tam sva se spet priključila markirani poti do planine V Lazu (1560m), se osvežila v bistrem potočku in nazaj do planine Blato, kjer sva končno sklenila najino klobaso!

Dolga in naporna tura – saj se kar naprej vzpenja in spušča, treba je iskati prehode v občasno težko prehodnem brezpotju. Ampak je ob poti toliko lepot, dogajanja, razgledov, pohajkovanja po planinah, sprehajanja po visokem grebenu… Skratka krasna tura v krasnih koncih!