Volilni molk je že mimo, tako da lahko potožim, ker so nam danes ukradli eno uro dneva! Lahko bi imeli referendum, da se ura prestavi rajši v ponedeljek s 15. na 16.! 😉

No, ne bi o tem, res pa je, da so dnevi kar naenkrat daljši in tako bo spet sezona za kakšne poslužbarske pobege! 😉 Danes malo za test, saj se je proti popoldnevu začelo jasniti in sem se šele ob 15h zapeljal proti Ljubelju in jo mahnil na Košutico oz. Ljubeljsko babo (1968m).

Ti kraji me sicer še nikoli niso razočarali, ampak danes sem bil, ne vem zakaj, čisto navdušen! No, očitno ima tudi pomlad svoje čare, pa čeprav je letos prišla prezgodaj… 😉 Če ne drugega, je precej pestro: mehka travca z belimi lisami snega, vijolične planjave žafrana, žuboreči potočki talečega snega, gaženje mehkega pomladanskega snega, ugrezanje v blatu, zahrbtne ledene plošče pod listjem, 2-metrski zamet na grebenu, ki se predira do pasu in ptičje petje v spokojni tišini…

Snega je zgoraj kljub vsemu še kar nekaj, popoldne je seveda dobro razmočen. Iz dopoldanske sivine se je naredil krasen dan, zato sem na planini Korošici počakal, da se je sonce skrilo za Stolom, potem sem imel pa še ravno dovolj dneva do avta. Fotke se po toliko obiskih že ponavljajo, ampak vzdušje je pa vseeno vsakič nekaj posebnega! 😉