Naslov bi lahko bil tudi v iskanju zime, podnaslov pa kdor išče, ta najde. Na Ljubelju je stanje precej klavrno, kljub temu se za hotelom prismuča do avta (minislalom med kamni in smuk skozi ruševje je pač del turnega smučanja). Na smučišču je bilo kar pretrdo za pravi užitek, zato pa so v grapah Begunjščice razmere bistveno boljše. Višje je snega namreč dovolj, jaz sem se povzpel po Centralni, v kateri so udobne stopnice. Plaz pod grapo je bil sicer tudi zelo trd, zato sem odsmučal po Smokuškem, ki je bil zgoraj prav super, nižje bolj mešano, čisto spodaj pa sem se nekako prebil skozi grmovje vse do planine. Sledi lagoden vzpon nazaj do Zelenice in nekaj treninga za mišice po pomrznjenem smučišču. Seveda je bilo že kdaj boljše, a glede na siceršnje stanje se ne pritožujem.

V sredo sva se z Džanijem odpravila v Avstrijo, saj je prejšnji dan padlo nekaj malega snega. Odločila sva se za Zederhaus, kar sva ob prihodu na parkirišče v Waldu obžalovala. Toliko bolj, ko sva se namenila po kopni cesti proti Muhreralm: sama žalost, do koder je seglo oko. Saj višje je bilo verjetno čisto v redu, a naju je kar minilo in sva se usmerila na drugo stran doline, kjer sva po kratkem spustu s parkirišča takoj stopila na smuči. Snega je v gozdu seveda premalo, a vsaj cesta je lepo zasnežena.

Po nekaj vzpona skozi senčni gozd sva si privoščila kratek oddih pri skromni koči na sončnem platoju. Lani sva z Marušo od tam nadaljevala desno v krnico In der Hölle na Felskarspitze, ko naju je do vrha prehitela megla. Letos je bilo tudi v tej senčni krnici videti precej malo snega, vrhovi okoli pa spihani in skalnati. Naju je pritegnila smučina v levo preko strmega pobočja – mogoče pa zadaj prideva po sončni strani na isti vrh. No, vzpon se je nato zaključil že kmalu nad robom na nižjem vrhu Seeköpfl (2225 m), tik nad jezercem Mühlbachsee.

Ta kopasti in travnati vrh se je na koncu izkazal za presenetljivo dobro pomoto. Odsmučala sva kakšnih 250 metrov nižje proti vzhodu po kakšnih 5 cm svežega snega na trdi podlagi, kar je bilo prav luštno. Pa čeprav je iz snega štrlela trava. Po kratkem vzponu nazaj na vrh sva celo pomislila na ponoven spust proti severovzhodu, a nekako ni bilo volje. Proti severu je bil lep a kratek spust v pršiču, za robom pa je šlo v pasovih napihančka lepše od pričakovanj. Tudi nižje v redkem gozdu je bilo dovolj trde podlage z nekaj centimetri novega snega, da sva udobno prišla do ceste. Še najbolj mučen je bil nato spust po pomrznjeni cesti, ki pa naju je vendarle dostavila tik pod parkirišče. Snega je v teh krajih še manj kot pri nas, tako da se zdi dolga vožnja težko upravičena – kljub temu sva na koncu nad pričakovanji prav solidno smučala.