Na prelomu iz starega v novo leto smo nadaljevali z iskanjem okusa po zimi. Prav veliko izbire ni, zato smo se držali preverjenih ciljev. Edina sprememba je, da je vsak dan manj snega, ampak o tem raje ne bi.

V soboto sva šla z Džanijem v Ozebnik. Snega je dovolj, do Tamarja je itak urejena peš pot in tekaška steza, skozi gozd nad kočo pa bob steza. Vzpon do pod Ozebnika brez posebnosti, v Ozebniku pa je bilo nekaj centimetrov novega snega. Višje sva končno prišla na sonce in sva nekaj časa uživala na sedlu: zaradi nizke oblačnosti se ni videlo zelenih dolin in je izgledalo, kot da smo sredi zime …

Obiska je bilo neobičajno malo, spust pa prav nenavadno udoben: ožina je bila široka, izravnana in mehka, enako tudi cel Ozebnik. Tudi nižje je bil na strmini sneg mehak in smuka čisto v redu. Ko dolina postane bolj položna, je smučanje postalo mučenje v grozljivi skorji. Presenetljivo je šlo potem skozi gozd brez težav, za konec pa še nekaj teka na smučeh do Planice. Za zaključek leta torej povsem spodobno.

Na prvi dan novega leta smo se kljub vročini na pot odpravili dokaj pozno. Med vožnjo nas je presenetilo lepše vreme od napovedi in smo se zapeljali na Pokljuko. Snega je žalostno malo, a dovolj za turo od avta do avta na smučeh. Po klasiki na Viševnik je bilo več pešakov kot smučarjev, a kljub temu sva s Slavi prišla na smučeh prav do vrha. Zgoraj nas je pohladil veter, da vsaj nismo bili cel dan v kratkih rokavih …

Za malo popestritve in (tako sva mislila) v izogib spustu v mokrem snegu, sva se odločila za zahodno grapo. V resnici je bil tudi tam južen sneg, kar preveč za sproščeno smuko, sploh ob tako skromni količini podlage. Vseeno sva brez težav prismučala do poti s planine Konjščica in se povzpela na Srenjski preval. Spust na drugo stran malo slabši v rahli skorji, za robom pa ponovno v mokrem do trdega žleba in spodaj še najlepše po smučišču do zaključka.

V ponedeljek smo se brez posebne motivacije ponovno zapeljali proti Gorenjski, da izkoristimo še en sončen dan. Sprva smo se namenili na Vršič, a so oblaki iz minute v minuto požirali vrhove. Zato smo obrnili in nadaljevali čez mejo, vse do Sella Nevee, kjer je bila v megli takšna tema, da smo komaj našli gondolo. Za 5 EUR smo se pustili zapeljati do Gilbertija – in nad oblake. Od tam smo se povzpeli na sedlo Bela peč in še nekaj metrov višje na sončno izravnavo. Vse naokoli je razsajal močan veter in občasno tudi nas dobro ohladil, vmes pa smo uživali v posedanju na toplem soncu z razgledi na kar lepo zasnežene vrhove, okoli katerih so plesali oblaki.

Zgoraj je bil sneg pomladno južen, v senci rahlo skorjast, nato smo se med balvani prebili do smučišča in udobno nazaj v temo. Vse skupaj precej kratka tura z malo vzpona, a vseeno nekaj smučanja. Vsaj malo smo se posončili in prevetrili.